Prižgati lučke.....a kje?

 Čas beži z neizmerno hitrostjo. Leto za letom, teden za tednom, dan za dnem.....Tukaj je zopet zadnji mesec v letu. Mesec trdnih sklepov, mesec pričakovanj, novih upanj, praznovanj, nakupov  in še bi lahko naštevala pestrost dogajanja v tem mesecu.

Kristjani se v adventu pripravljamo na Božič, rojstni dan našega Odrešenika. Pripraviti moramo svoja srca za Ljubezen, ki  se  v božični noči rojeva na svet, za ljubezen, ki hoče napojiti naša žejna srca do take mere, da bi to ljubezen znali deliti tudi  drugim. Da pa to ljubezen lahko sprejmemo, moramo najprej narediti mesto zanjo. Pospraviti moramo v svojih dušah. Pomesti iz njih vse smeti pa tudi prah, ki so se v tem času nabrale v njih.Ja, veliko dela nas čaka, mene, tebe, vsakogar...

Skoraj vsak izmed nas si želi za praznike tudi pospraviti in urediti dom. Ga okrasiti s prazničnimi prti, z jaslicami, novoletno jelko, ki je polna lučk in drugih okraskov. Mislim, da tudi skoraj ni nikogar, ki nima rad v teh dneh vonja po sveže pečenem pecivu, potici, vonja po cimetu in klinčkih, po kuhanem vinu in medici.....

Kakmorkoli greš in kamorkoli se ozreš je v tem času polno luči. Lučke na drevesih, lučke na stavbah, lučke po hišah, lučke v pisarnah. Želimo si čim več prižganih lučk, ognjemetov....same lučke....skoraj nikjer ni teme.....pa je to res? Kaj pa tema v naših ranjenih srcih, tema v dušah polnih bolečin in samote? Veliko ljudi, tudi v naši neposredni bližini je osamljenih, pozabljenih, z ugaslimi lučkami v srcih.

 Kdo bo pa tam prižgal lučke? A ne bi bilo lepo, ko bi vsakdo izmed nas poskusil v srcih svojih bližnjih prižgati lučke upanja, lučke ljubezni, lučke ugaslega in že davno pozabljenega hrepenenja?

Toda....kako to narediti? Ni najlažje, ni pa nemogoče! Tiste, ki so osamljeni in se jih nihče ne spomni, pa so daleč od nas,  lahko pokličemo po telefonu, jim povemo, da nismo pozabili na njih, da nam ni vseeno, kako so in kaj se dogaja z njimi. Jim podarimo nekaj svojega časa za pogovor..... pošljemo voščilnico z lepim voščilom........ Tistim, ki so bližje lahko potrkamo na vrata, jim prinesemo sveže pečene piškote in z njimi popijemo topel čaj in spregovorimo par besed. Tistim, ki jih srečamo pri vsakdanjih opravkih in delu poklonimo lep pozdrav in nasmeh, toplo besedo.....

Drage moje sodelavke in sodelavci želim vam obilo božjega blagoslova za Božič ter vse lepo in dobro v novem letu. Naj vsakemu izmed vas v srcu in duši zagorijo lučke upanja in ljubezni in če ob tem komu uspe prižgati lučke tudi v srcu drugega  naj ve, da je naredil največ, kar je lahko!

Mir in dobro vsem!