Na adventnem vencu so gorele štiri sveče. V prostoru je bilo tako tiho, da je bilo mogoče slišati, kako se te sveče med seboj pogovarjajo. Prva sveča je zavzdihnila in dejala: »Meni je ime Mir. Moja svetloba sije, toda ljudje se ne trudijo za mir, kar pomeni, da me ne marajo.« In njena svetloba je začela bledeti, dokler ni povsem ugasnila. Druga sveča je zatrepetala in spregovorila: »Ime mi je Véra, toda vidim, da sem odveč. Ljudje se ne zmenijo za Boga. Nima smisla, da gorim.« In prepih je ugasnil plamen sveče. Žalostno se oglasi tretja sveča: »Meni je ime Ljubezen, vendar nimam več moči, da bi gorela. Ljudje ljubijo sami sebe in se za svoje bližnje ne zmenijo.« In plamen še zadnjikrat zatrepeta, potem pa ugasne. Tedaj vstopi v sobo otrok. Pogleda sveče in pravi: »Ve morate goreti , ne pa biti ugasnjene!« Ko mu je šlo že na jok, se oglasi četrta sveča: »Ne boj se! Dokler gorim jaz, lahko spet prižgemo druge sveče. Meni je namreč ime Upanje!« In otrok vzame trsko ter prenese plamen s te sveče na one tri, ki so ugasnile.