13. december: sveta Lucija

(prepis iz strani Don Bosco)

Sveta Lucija je živela v Sirakuzah, na Siciliji, v času cesarja Dioklecijana, to je ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja.

Po pripovedovanju legende je že kot otrok obljubila Bogu devištvo, toda njena mati Eutihija jo je hotela poročiti z bogatim a poganskim ženinom. Lucija je z vsemi močmi zavlačevala to poroko. Ko je njena mati zbolela, je Lucija z njo poromala v Katanijo, na grob svete Agate. Tam se je Luciji v sanjah prikazala sveta Agata, jo spomnila na moč vere in ji napovedala podobno usodo, kakor jo je doživela sama. Po tej prikazni in goreči molitvi je bolna mati ozdravela in postala kristjanka. Po vrnitvi domov, je takoj odpovedala dogovorjeno poroko. S svojo dediščino in s podporo svoje družine je ustanovila sirotišnico z bolnico.

Zavrnjeni zaročenec jo je, užaljen, kot kristjanko ovadil mestnemu načelniku (prefektu) Paskaziju. Ta jo je hotel odpeljati v bordel, da bi jo tam onečastili, a dva vprežena vola in tisoč mož niso mogli zvezane Lucije premakniti z mesta. Ko ji ne čarovniki, ne ogenj, ki so ga zakurili okrog nje, ne vrelo olje in smola, ki so jo zlivali nanjo niso mogli škodovati, so jo hoteli pokončati z mečem. Kljub prebodenemu grlu je še naprej na glas molila in oznanjala bližajoči se mir Kristusovega kraljestva, v katerem bo cesar Dioklecijan umrl in kristjani bodo lahko živeli svobodno.

Njena prerokba se je uresničila leta 312, ko je Konstantin pri Milvijskem mostu premagal Maksencija in zato krščanstvu podelil svobodo. Leto dni za tem je umrl tudi cesar Dioklecijan.

Sveta Lucija je umrla šele potem, ko jo je nek duhovnik obhajal s sveto hostijo.

Pokopali so jo v katakombah svetega Janeza.

Na njenem grobu so kasneje postavili cerkev svete Lucije. V cerkvi je oltar z njenim grobom in njenimi relikvijami.

V kripti pod njenim grobom je lepo vidna odprtina v katakombah, kjer je bilo pokopano njeno telo.

Ni pa povsem gotovo, kaj je bilo z njenimi posmrtnimi ostanki (relikvijami). Njene relikvije so po enem viru bile prenešene v Benevent v mesto Metz, po drugem viru pa so naredile precej bolj burno in dolgo pot. Kronist samostana Monte Cassino, Leon Marsicano, piše, da so bile najprej prenešene v Carigarad, da bi jih rešili pred normanskimi zavojevalci Sicilije.

V 4. križarski vojni pa naj bi jih križarji spet prinesli nazaj, tokrat v Benetke. Od takrat v Benetkah njeno telo počiva v steklenem sarkofagu v cerkvi svetega Jeremija in Lucije. Leta 1955 je papež Janez XXIII, takrat še beneški patriarh, dal pokriti njen obraz s srebrno masko, ki jo je izdelal kipar Marcello Minotto.

V Sirakuzah pa hranijo njen prst, po letu 1987 tudi del njene roke.

Češčenje te zanimive svetnice se je iz Sirakuz hitro razširilo po vsej Italiji in kmalu v ves zahodni krščanski svet. Najtrdnejši dokazi o njeni priljubljenosti so stari običaji, ki so razširjeni ne le po Italiji, Franciji, Nemčiji, Švici in Španiji, tudi na Švedskem, Danskem, Madžarskem in celo v Srbiji.

Po starem, julijanskem koledarju je bil dan svete Lucije najkrajši dan v letu. Simbolika teme, ki premaguje svetlobo, je dala kar nekaj "povezav" s starimi predkrščanskimi običaji.

V germanskem svetu tako poznajo"strašno Lucijo". Njena podoba vzbuja strah in grozo. Z njo so strašili malomarne in lene dekle, ter nevzgojene otroke. Strašna Lucija nastopa pod različnimi podobami in ima različna imena. Lažnivcem reže jezike.

V Lucijini noči je bilo strogo prepovedano peči kruh, presti ali šivati. V Avstriji je taka Lucija v spremstvu Miklavža. Na sam Lucijin dan nastopa belo oblečena in še vedno z močno strašljivim imenom.

Zanimivo je to, da se pri nas bolj ohranjajo tisti običaji, ki služijo zastraševanju, razgrajanju in razkazovanju moči. Tako se godi svetemu Miklavžu, ki se je ob "pompoznih" paradah krampusov kar nekam izgubil. Dobrota za široke množice ni zanimiva, nasilje in grdobija jih pa množično privlačita.

Tako so se tudi pri nas ohranile navade na Lucijino, ki gredo v to smer. Po Prlekiji, npr. že od sobote in nedelje pred sveto Lucijo ob večerih po vaseh strašijo našemljene Lucije in razkazujejo svojo moč in zlobo.

V srednjem veku so bili otroci na Lucijin dan ostriženi. To bi bila lepa priložnost tudi za naše frizerje! A dokler te srednjeveške navade ne bo spremljala Coca cola, frizerji na ta dan ne bodo imeli pretiranega zaslužka.

Legenda tudi pripoveduje, kako je sveta Lucija nosila hrano kristjanom, ki so se morali skrivati. Da bi pri tem imela obe roki prosti za nošenje živil, si je dala na glavo svetleči venec, da je v noči našla pot do njih.

Ta zanimiva pripoved je verjetno na Švedskem botrovala posebnemu običaju na dan svete Lucije. Takrat lahko najstarejša hči v družini predstavlja svetnico, zato se 13. decembra zgodaj zjutraj belo obleče, na glavo pa si nadene zeleni venec, okrašen z brusnicami in z gorečimi svečami.

Takšna gre od sobe do sobe ter budi starše, brate in sestre. Vsi že čakajo na to, kajti prinese jim tudi zajtrk v posteljo. V poskušnjo jim ponudi tudi prve božične piškotke. Njena svetloba že naznanja blago božično luč. Po vaseh in mestih pa na predvečer izbirajo Lucijino nevesto.

Vse do 16. stoletja je bilo Lucijino dan obdarovanja, šele po 16. stoletju to vlogo prevzame Božič. V Italiji še danes na Lucijino pripravljajo tkzv. "Torrone dei poveri". Čičeriko kuhajo v sladkorju, tako da iz tega nastane čvrsto, zelo okusno pecivo.

Na dan svete Lucije so nekoč ugibali o usodi, ki jih čaka. Tako so podobno kot na dan svete Barbare nabrali češnjeve veje in jih dali v vazo. Če po štirih tednih začno cveteti, to napovedoveduje srečo v prihodnjem letu.

Dekleta pa so ponekod odvihala del vrbove skorje, vrezale v deblo majhen križec in skorjo spet privezale nazaj na deblo. Na novega leta dan so skorjo spet odvihale, in iz spremenjenega znamenja skušala prebrati svojo usodo v prihajajočem letu.

Na Gradiščanskem v Avstriji se na praznik svete Lucije poseje v zemljo na krožniku pšenica. Če pšenica požene do svetega večera, je to znamenje dobre letine za prihodnje leto. Samo najbolj pogumni so v Lucijini noči upali iti ven, da bi ugledali Lucijin sij in tako videli tudi svojo prihodnjo usodo.

Sveta Lucija je po starem krščanskem izročilu zavetnica vida. Ljudsko izročilo je namreč najkrajši dan v letu povezalo z ugaslo lučjo njenih oči, ki naj bi si jih sama izstaknila, da bi odgnala nadležnega snubca in obvarovala zaobljubo devištva.

Z zimskim sončnim obratom (naraščajoči dan in svetloba) je povezana pripoved, kako ji je potem, ko si jih je sama izstaknila, Devica Marija podelila nove, še veliko lepše. Zato sveto Lucijo največkrat prikazujejo s pladnjem, na katerem ima svoje oči.

Poleg oči na pladnju pa ima lahko tudi palmovo vejo, svetilko, knjigo, kelih, meč, bodalo ali ogenj.