Prijatelji so nekaj, kar nam je Bog podaril, da lažje gremo skozi življenje. Da so nam v oporo, tolažbo, da skupaj nosimo breme življenja…Vendar pa se moramo tega zavedati obojestransko, ne samo, da je prijatelj ob meni, ko ga jaz potrebujem, pač pa da sem tudi jaz ob njem, ko me potrebuje on!

Ni vedno potrebno samo fizično pomagati prijatelju, pomagaš mu lahko mnogo več, če ga poslušaš, ko izliva svojo bolečino, da ga ob tem razumeš, da skupaj z njim moliš, da sam moliš zanj!

Mnogi moji prijatelji in znanci mi potožijo o svojih stiskah, za vse te tudi vsak dan molim in prosim božjega blagoslova  zanje.

Čudovita priložnost za izročanje in priporočanje k Bogu so zame ponedeljki pol ure pred sveto mašo, ko lahko v popolni tišini pokleknem pred Najsvetejše in se pogovorim z Jezusom, ki  v sveti hostiji biva pred menoj in me posluša. Vse mu lahko povem, tako svoje zahvale, kot svoje stiske, skrbi, hkrati pa mu povem in izročim tudi stiske mnogih svojih bližnjih. Kakšna milost! No, vsaj zame je to milost!

Ravno predno sem hotela k ponedeljkovi maši, mi je prijateljica potožila, da ima veliko stisko, da bi najraje videla, da se njeno življenje kar konča. Obljubila sem ji, da bom pred najsvetejšim molila zanjo.

Odhitela sem v cerkev, pokleknila in molila. Jezus je tiho poslušal mojo molitev.

Naslednji dan dobim sporočilo od prijateljice. Napisala mi je, da je čutila, da je Jezus ob njej, ko sem molila zanjo. Da jo je obšel močan občutek, da ni sama, da je vredno še naprej upati in živeti! Dejala je, da če bom tudi jaz kdaj v taki stiski, kot je bila ona, naj jo pokličem, da tudi ona odhiti pred Najsvetejše in moli zame.

Bila sem zelo vesela, da je Jezus slišal in uslišal mojo molitev. Vsem pa priporočam, da se tako v veselju z zahvalo, kot v stiski s prošnjo neprestano obračajo na Jezusa, ki je vedno tiho ob nas in nam želi kot pravi prijatelj vedno stati ob strani in nas ne bo nikoli zapustil!