Ne vem za kaj, a vedno več nestrpnosti opažam med nami.

Pravijo, da je veseli december. Hm, zakaj pa le december? Zakaj ne bi bil kar vsak mesec vesel? A kako naj bo vsaj veseli december, če vse hiti, brezumno nakupuje v imenu treh dobrodelnih mož, pa še za Božič, pa za novo leto.....Ob vsem nakupovanju pa histerija, ker se denarnica tanjša, ker je treba še na ono in še tisto silvestrovanje, po katerem marsikoga boli glava, po možnosti še želodec in če nima povsem otopelo srce morda koga dodatno še peče vest...

Jaz osebno decembra itak ne doživljam kot nekaj veselega, saj je v njem polno datumov, ki me spominjajo na take ali drugačne boleče dogodke....Pa pustimo to, če mene boli srce, ni potrebno da vsi žalujejo z menoj....naj se veselijo, sem vesela za vsakogar, ki se lahko res veselo, sproščeno in po pameti poveseli.

Me pa boli vsa nestrpnost, ker očitno skoraj nihče ne zna več ničesar potrpeti, lepo pojasniti, se pogovoriti, kaj tolerirati... Po nocojšnji večerni maši sem se odločila, da grem še v mesto v trgovino za ustvarjanje, da si nakupim nekaj stvari, ki jih potrebujem. Rosil je dež in mene, ki sem zelo zmrznjena je zeblo, pa sem se odločila, da poskusim parkirat čim bližje trgovini. Ko počasi peljem skozi mesto ob parkiranih vozilih stoji polno avtomobilov s prižganimi utripajočimi lučmi. Vidim, kako otroci vstopajo v avtomobile in pomislim, da imajo konec pouka v glasbeni šoli, kajti tudi jaz sem leta nazaj tako čakala svoja otroka.....pred seboj zagledam avto, ki hoče speljati s parkirišča, pa ga nihče ne spusti. Ustavim, da lahko odpelje , medtem dam desni žmigavec in parkiram na njegovo mesto. V tistem začne nekdo trobiti kot utrgan. Ustrašila sem se, da je kaj narobe, saj zaradi dežja in teme nisem videla prav dobro. Takrat začne nekdo močno razbijati po moji šipi. Sem mislila, da jo bo razbil. Odprem vrata, takrat pa mlajši moški začne besno rjoveti, da če nisem videla, da stoji ob strani s prižganimi lučmi ( resnici na ljubo jih je bilo polno, ne le eden), kako sem nesramna in da naj takoj odpeljem, ker hoče on tam parkirati. Vsa pretresena speljem, a komaj, saj mi ni pustil skoraj nič prostora. Le slabih pet metrov naprej naletim na prazno parkirišče in parkiram.

Še vedno pretresena sem šla v trgovino in neizmerno prijaznemu prodajalcu ( Bogu hvala, da so tudi prijazni ljudje še na svetu) potožila, kaj se mi je zgodilo. Mi je povedal dogodek iz LJ, ko je starejši gospod hotel parkirati, pa mu je mlajši frajerček pred nosom zavzel parkirišče, ko je le ta počasi hotel vzratno parkirati. Ko mu je ta gospod lepo povedal, da ni fer to, kar je naredil, mu je mladenič rekel : " Kaj stari, kdor zna, pa zna!" Starejši gospod se je vsedel v avto in povsem tesno ob ta avto parkiral svojega in oba poškodoval. Ko se je mladenič ves osupel razburil mu le ta  odvrne: "Kdor ima, pač ima!" in mu je pod nos pomolil kuponček.

No, jaz nimam in tudi nisem tako naredila, mi pa še na misel ne pride, da bi koga nahrulila, če parkira tam, kjer sem si jaz zamislila.....Oh,ja Bog nam pomagaj!