Članek
O tej naši prelepi, prečudoviti državici
Objavljeno Feb 17, 2014

Danes je eden tistih dni, ko sem že skoraj obupala nad vsem. Res je prekleto težko bit pozitiven, ko ne veš niti če boš prišel čez mesec. Stara sem 22 let, pa ne vem kako bom preživela, ne vem kako bom šolo končala. Moram se učiti in narediti šolo, po drugi strani pa delati ko norc, da preživim. Nekako ne gre skupaj.
Trenutno sem brez službe, ker nisem zdržala. Delala 8 ur na dan, na koncu meseca dobila 300 eur. Ja, tudi takšne svinjarije se dogajajo. In kako naj plačam stroške bivanja (cca 350 eur)? No, pa da ne pozabimo tukaj še na hrano. Pa tudi hrano za mačke ("žal" sem predobra do živali in imam dva mucka, rešena iz ceste...). Pa da ne bo pomote - ne dobivam nikakršne socialne pomoči, štipendije, ipd. Nasprotno, še celo dolžna sem enoletno štipendijo.
Danes je eden tistih dni, ko mi gre blazno na jok in se trudim kolikor moram, da ne izpustim solze. Kaj naj študiram, ko pa ne bom dobila službe? Seveda vlečem status, le tako lahko delam... Pa se mnogi zgražajo, da dijaki/študentje odvzemamo redne službe. Ni res, službe nam vsem odvzema država! Razočarana sem in moram reči, da prvič v življenju priznam, da me je sram biti slovenka. Sram me je in žal mi je, da sem se ravno tukaj rodila, da sem dobila državljanstvo gnile države, ki tone v pogubo in propad, samo zaradi zlobnih ljudi, ki gledajo samo nase...
Danes je eden tistih dni, ko nevem več kako naprej. Ali bom lahko kdaj v življenju imela otroke? Bom kdaj v življenju lahko preživela otroke? Vedno sem si želela imeti veliko otrok, veliko družino, obožujem otroke. Nimam staršev, ki bi mi pomagali, nimam staršev, ki bi mi odstopili polovico hiše... Bom kdaj v življenju imela nekaj kar bo MOJE? Kar ne bo v najemu? Nočem vile, nočem hiše, dovolj je stanovanje, samo da vem, da je moje, da sem si ga prigarala... Ne bom do tja prišla nikoli, sigurno ne v Sloveniji. Če imam 3 službe, ne bom imela stanovanja, kredit bodo še otroci odplačevali. Če jih bom imela.
Danes je eden tistih dni, ko preprosto moram dat stvari ven iz sebe... In še vedno, kljub vsej svinjariji, imam en majhen kanček upanja, da tudi meni nekoč posije sonce... Mogoče. Pa mi recite, da sem neumna, jaz pravim, da se samo trudim preživeti.

Lep dan vam želim

Ana... to je tvoj križ. Vsak nosi svojega. Ne misli, da je drugim lažje, vsak človek je drugačen in vsak mora najprej poskrbeti zase. Vse bo prišlo... :) Ob pravem času. Pred leti me je čez noč zapustil partner, ki je bil oče mojim trem otrokom. Jaz sem bila na samem dnu. Kaj naj bi naredila? A bi se ubila in pustila otroke same? Pač... moraš naprej. Vsak dan sem imela molitev na ustnicah... Bila sem tako paranojična in panična, da si nisem upala ven, da se mi ne bo spet kaj groznega zgodilo. Govorila sem si molitev: "O Bog, prosim, daj mi moči, da sprejmem, kar lahko spremenim in da sprejmem to, česar ne morem spremeniti." Molila sem k Bogu in angelom, brala sem knjige, poslušala sem učitelje na youtube... In počasi, počasi prihajam k sebi. Še vedno imam težke dni, a vem, da se bom izvlekla. Evo... poslušaj tole: http://www.youtube.com/watch?v=PPmsPEVAbcU

Ana Anonima, žal je to zelo čudno v naši deželi. Čudno, krivično, neumno. Ko vidim čistilko v šoli, ki reče, da bo delala še toliko in toliko let - če ne bodo podaljšali delovne dobe -, vidim hkrati tudi mladino, ki res ne dobi dela. To, koliko so pa ljudje plačani za svoje delo, je pa nov problem. Enostavno strašno krivično je, da so na eni strani taki, ki "zaslužijo" zelo veliko, na drugi pa taki, ki dobijo komaj kaj ... Ni čudno se počutiti obupano. Ampak naprej je vseeno potrebno iti .... Upam zate, da se ti odpre nekaj res dobrega.

T

Ana,na nek način se strinjam z Dajano.Po drugi strani razumem tebe,morala si dati ven.Verjamem,da boš šla naprej in da ne boš ostala zgolj pri želim si,pač pa boš vse kar je mogoče tudi realizirala.Tako usrano,kot je trenutno življenje v Sloveniji ne more biti dolgo in na generaciji,,ki se bo v tej krizi prekalila je,da spiše novo zgodbo o uspešni Sloveniji.Prav takšno,kot si jo želimo vsi normalni ljudje.Srečno dekle in glavo gor!

Zadnje dni sem pisala na FB-ju o tem, da je ena ženska jamrala, da je stara že 25.let in še ni poročena in da je njeno življenje uničeno... In ti prideš s svojimi 22-timi leti... Duša draga... Seveda boš imela otroke, seveda boš dobila denar... a nehaj že tako negativno razmišljat... Išči okoli sebe to, kar je pozitivnega. Pusti zdaj otroke, ti bodo prišli takrat, ko je namenjeno. Poskrbi zase. Poskrbi za to, kar je najbolj nujno. Mogoče bi delala po stanovanjih, nakupovala za starejše, jim pomagala, karkoli, daj obvestila s tvojim telefonom povsod naokoli... Pojdi v cerkev, tam daj obvestilo, da iščeš delo, povsod išči, sprašuj okoli, če rabijo kakšno delavko. Kdor išče, ta najde. Vse bo prišlo, ko boš dvignila svoje razpoloženje. Od tega je to odvisno. ne pa od zunanjega sveta! Žalost in depresija ti nič ne pomagata. Malo ljudi se je rodilo z zlato žlico v roki. Vzemi, kar dobiš in pogumno naprej. Počasi... Rim se tudi ni zgradil v enem dnevu. In nikoli ne obupaj. Nikoli!