Vzgoja za nerazmišljanje - s pomočjo miselnih vzorcev

Zadnjič sem bil na obisku v družini z več otroki in deklica, stara kakih sedem let, je pod budnim očesom svojega očeta delala domačo nalogo. Nekakšen miselni vzorec. Najprej ga je morala narediti na list in potem – pod stalnim nadzorom – prepisati v šolski zvezek. Vsaka črta, vsak zapis, vsako »poglavje«, vsak oblaček v miselnem vzorcu je moral biti natanko tak – po vsebini, obliki in po mestu zapisa – kot si ga je zamislil oče. Če ne, sta radirala in popravljala.

Deklica se je seveda upirala in »težila«, a vedno je bilo po očetovo. Z nobenim predlogom deklica ni prodrla, v nobenem primeru deklica ni »zmagala«. In temu rečemo miselni vzorec (ponesrečeno slovensko poimenovanje za »mindmapping«), ki je sicer dobro orodje za urejanje (za)misli. A deklica svojih (za)misli ni mogla izraziti, po svoje zapisati, kaj šele urejati in iskati povezave. Morala je biti le najbolj natančen stroj za zapisovanje – očetovih (za)misli.

Popolna domača naloga

Ko so bili moji otroci še v osnovni šoli, se spomnim, da so nekateri starši na roditeljskih sestankih (ne vem zakaj se imenujejo roditeljski, saj smo v Sloveniji vendarle starši svojim otrokom in ne roditelji) poznali domače naloge svojih otrok do vsake najmanjše podrobnosti. Ob tem zame neverjetnem zanimanju so se takšni starši v očeh učiteljic pokazali kot skrbni in ljubeči. Jaz, ki niti nisem vedel, da otroci imajo naloge, kaj šele, da bi vedel, kaj imajo za nalogo, sem se počutil kot starš, ki mu mora socialna služba otroke zaradi zapostavljanja pravzaprav vzeti.

In ko sem opazoval tako imenovane tematske plakate na stenah razreda, ki naj bi jih izdelali otroci, se je že na daleč videlo, da so jih pravzaprav izdelali starši. Da so starši brskali po revijah, kasneje po internetu, strigli, lepili in celo pisali besedilo. Vse je bilo tako popolno, da »normalen« otrok kaj takega ne zmore.Tudi na roditeljskem sestanku se je kakšna mama pohvalila s »sodelovanjem«. In kar je najbolj presenetljivo, učitelji so tak trud staršev nagrajevali z dobrimi ocenami - otrok. Starši pa so bili pohvaljeni kot ljubeči in sodelovalni.

 »A si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?«

Moj mlajši sin je zelo ročno spreten. Je razmišljujoč, vedoželjen in dovolj discipliniran, da stvari spravi v življenje. Tako je poba, ko je bil še mlajši, rad izdelal kakšno leseno letalo, avtomobil (tudi »elastomobil«), ladjo, čoln. Zanimivo se mi je zdelo, da je kar sam narisal načrte (jih ni preprosto prekopiral z interneta ali od kje drugje), šel sam v trgovino, kupil material in izdelal.

Pa sem nekoč gledal njegov načrt za čoln in opazil, da bo čoln nekam preveč oglat. Opozoril sem ga, da mora biti čoln bolj zaobljen, da lepo »reže vodo«. Njegov odgovor me je popolnoma presenetil. Glasil se je nekako takole_ »Se še učim. A si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?«

Napake, postopnost, potrpežljivost

Fant je imel popolnoma prav in mi je dal perfektno lekcijo iz osnov vodenja – o temi torej, o kateri pravzaprav sam predavam, svetujem in “pametujem”. Fant je pač čisto naravno upošteval načelo postopne rasti in načelo pravice do napak in ju strnil v en sam stavek.

Ti dve načeli veljata pravzaprav za vse v življenju, tako za matematiko, angleščino, kot za igranje kitare, nogometa, za rast odnosa med možem in ženo ter tudi za gradnjo timov. Naši otroci (tudi naši sodelavci in mi sami) se pač razvijajo v skladu s tema dvema načeloma, ki veljata vedno in povsod. Vsak razvoj je počasen, postopen in z napakami. In zanimivo_ napake, ki so pomemben del procesa, bi »skrbni« starši najraje odstranili iz življenj naših otrok. Oni se morajo učiti iz naših.

Voditelji (sam starše imenujem voditelje) smo poklicani, da toleriramo, omogočamo in celo spodbujamo delanje napak. S tem sprožamo proces učenja, še več, s tem dajemo prostor pogumu za eksperimentiranje, raziskovanje in odkrivanje novega. In otroka vzgajamo za – tako cenjeno – ustvarjalnost in ne za ponavljanje znanega. A kaj, ko moramo upoštevati načelo postopnosti in biti potrpežljivi. To pa je težko, kajneda? Ker pač nimamo časa. Vsega imamo, samo časa ne ...

Članek je bil prvič objavljen na Iskreni.net.

Foto: Aleš Čerin