Janez Menart je napisal tole lepo pesem, ki sicer govori o vzponu na goro. Rad bi jo podelil z vami. Pa sem še malo razmišljal o zadnjih dveh verzih, o sreči, da je pred nami pot, pa o slasteh in o pravi poti. Preberite jo in jo "posrkajte".

Vzpon

Vrh gore snežnobel kipi v nebo.
Meglica tik pod njim je diadem.
Za mano, pod višavjem, koder grem,
vse bolj se manjša vse, kar zre oko.

Prav tam v daljavi, v zvitih jarkih rek
že vse medli od senc in od meglic;
brezšumno je in moj zategli klic,
vse bolj zgubljen, ne vrne se v odjek.

In misel, ki počije tam in tod,
vse bolj medlo spominja se oblik
in zvokov sredi daljnih lis in pik,
ki ve, da skoznje me je vedla pot.

In vse, kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči:
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.

Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim,
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim,
in pa morda ta gora pred menoj.

Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj,
ki vrh vse bolj zastira ji oblak,
ki vzpon tja k njej mi že šibi korak
in srka kri iz prenapetih žil,

ker to kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;

ker vem, da vrh, četudi stopim nanj,
rodil bo srečo le za kratek hip,
saj ko se v žilah umiri utrip,
bo s koncem hoje tudi konec sanj;

saj tam nad vrhom je le še nebo,
jaz pa pod njim obstal bom ves težak -
kako naj višje stopi mi korak,
ko pade noč in zvezde se prižgo?

Vrh gore je bel kažipot očem
In jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.

Vir: hlod.net

Zadnja dva verza, Zaplotnik in On

Mene najbolj navdušita zadnja dva verza. Res kako malo in kako redko smo srečni zaradi samega golega dejstva, da je vedno pred nami pot. Kakršnakoli. Fizična na goro, kot jo opisuje pesnik, pot vase, pot do sočloveka - žene, otrok, prijateljev, pot k Njemu.

Še več, redko se zavemo, da moramo biti hvaležni, da sploh lahko gremo (tu mislim fizično) na pot. Da se lahko gibljemo, da imamo transportna sredstva.

In še bolj redko se zavemo, da je v tem, da grem, da pravzaprav sploh lahko grem, pravzaprav slast. Hvala pesniku, da me je na to spomnil. Pravzaprav hvala bogu za pesnike, ki odhajajo tja, kjer mi še nismo bili in nam povedo kako je tam. Na svoj način.

Tudi Nejc Zaplotnik, alpinist, avtor knjige Pot (priporočam!) je govoril o poti_ "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi." 

Še Nekdo je govoril o poti_ "In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel_ "Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?" Jezus mu je dejal_ "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." Jn 14, 4-6

Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava. Morda bi lahko parafraziral pesnika_ "in sreča je, da On je pot, in to da vem, da slast je v tem, da vem, da to je prava pot." Sem zakompliciral?