Kdo sem jaz, da bi sodil? Kljub temu želim povedati. Papež Frančišek je odličen papež.

Po Janezu Pavlu II, s katerim sem odrasel in ga imam za »svojega«, ter Benediktom, ki me je ganil s svojo globoko, a v temelju preprosto mislijo, sem mislil, da na podoben način ne bom mogel vzljubiti nobenega papeža več. A prišel je on. Papež Frančišek pooseblja moje intimno dojemanje človeka in sveta, življenjski nazor in vzgojo. Odrasel sem v kapucinski župniji in vsrkal originalnega Frančiška. Kot Krekovcu mi je pred očmi mali človek, kamor se prištevam tudi sam. Kako močno vidim v papežu Frančišku sorodno dušo!

Papež svoje prepričanje in vero živi. Je iskren in prepričljiv. Zato navdušuje po vsem svetu. Njegovo pričevanje je nezaustavljivo. Ne dovoli se ukalupiti v delitve tega sveta, zato se zdi, da je vsem, še tako nasprotnim stranem, prijatelj in hkrati nasprotnik. Vsak pri njem lahko najde nekaj zase.

Njegov osebni temelj je ljubezen in spoštovanje do Boga Stvarnika in Njegovega stvarstva.

Dogodki se ne dogajajo, ampak jih ustvarjajo tisti, ki prevzamejo pobudo. Brata Avsenik sta nenadkriljiv dokaz. Vse spoštovanje! Naj Slavko Avsenik počiva v miru.

Slovenska depriviligirana stran smo tisti, ki težko zasedemo kakšno pomembno mesto v medijih, gospodarstvu, pravosodju itn. Naša vloga je omejena več ali manj na odločanje, kateri od levih kandidatov bo izvoljen za predsednika države, direktorja RTV itn. ter na to, da smo figov list demokracije pred tujino.

Ta naša (ne)moč ni v skladu z našim analitičnim uvidom. Mi namreč več ali manj vse vemo. Analize družbene realnosti, ki jih preberemo na casnik.si, v Družini, Reporterju ali slišimo na Radiu Ognjišče daleč presegajo karkoli je analitičnega sposobna skupaj spraviti tranzicijska levica v vseh »svojih« medijih, ki jih sicer tako ali drugače, plačujemo tudi mi. Žal vedeti, da je nekaj narobe in celo vedeti, kaj je narobe, še ni zadosti, da bi bilo boljše.

Zakaj tako nesorazmerje med analitičnim uvidom in dejanskim družbenim v