Še vedno se piše in govori o vsaki prometni nesreči s smrtnim izidom v Sloveniji. Ravno predvčerajšnjim je spet prišlo do ene takšnih prometnih nesreč. (vir) Vsakega življenja, ki ugasne v cestnem prometu, je škoda in prav je tako.

A o samomorih, zaradi katerih v Sloveniji umre bistveno več ljudi kot v prometnih nesrečah, pa se skorajda ne govori. Le enkrat na vsake toliko se opozori na problematiko samomorov, to pa je tudi vse. Ne secira se v medijih vsake osebe, ki je umrla zaradi samomora - kdo, kje, kdaj, kako, zakaj.

Še več: v našem šolskem sistemu je samomor predstavljan kot izhod iz težav. (vir) Ne bi verjel prispevku, objavljenem v ponedeljek (dostopen je na tej povezavi), če ne bi navedenega okusil na lastni koži 20 let poprej. Pri književnosti se namreč dijaki srečujejo z junaki, ki izhod iz težav poiščejo v samomoru.

Navedeno mi deluje kot promocija samomora. Kot da bi v šolah trdili, da so prometne neserče zaradi vinjenosti kot malo manj prijetna posledica zaužitja alkohola, ki je dober za dušo, prometne nesreče zaradi neprilagojene hitrosti pa zaradi ovir, ki se postavljajo an pot tistemu, ki se mu tako strašno mudi. Skratka, na glavo postavljen ves sistem izobraževanja in osveščanja!

In eden mojih sošolcev iz srednje šole si je vzel življenje. Sprašujem se, koliko je k temu prispeval učni načrt v srednji šoli. Imel je težave in verjetno je našel izhod iz njih v samomoru.

No, vrnimo se k poanti prispevka. Poanta je v tem, da se o samomorih ne piše in ne govori nič ali pa zelo malo in še to po ovinkih. Tako sem že pred mnogimi leti slišal za "telefone v duševni stiski". Bog ve, kdo je razumel, za kaj tukaj dejansko gre. Jaz denimo ne. In verjetno še kdo drug ne. Jaz sem ob besedi duševna stiska pomislil na stres zaradi preobremenjenosti pri študiju in kasneje v službi. Kako bi mi telefon tukaj pomagal? Ne more mi - kvečjemu bi me odvrnil od reševanja težave - tj. zmotil bi mi pozornost. V zadnjih letih pa se že govori o navedenih telefonih kot pomoči, kadar oseba pomisli na samomor. Vse pohvale vredno! Tako človek vsaj ve, kaj je z duševno stisko mišljeno. Kajti duševna stiska je lahko tudi, ko te partner pretepa, si žrtev nasilja, si žrtev mobinga (o njem se v tisem času ni pisalo in govorilo še nič), ali pa se ti samo ne da tega in onega, te je strah pred izpitom, nastopom (trema),... Skratka, področij je veliko. Zato je konkretizacija besede "duševna stiska" nujna, ker sicer le posvečeni vedo, kaj to pomeni.

A še vedno se ni naredilo dovolj. Še vedno na leto zaradi samomora umre približno 400 oseb v Sloveniji, kar je več kot ena oseba na dan. Skratka, črne kronike časopisov in drugih medijev bi bile lahko vsak dan polne poročil o samomorih, če bi smrti zaradi nenaravnih vzrokov (tj. ne zaradi bolezni) obranavale nepristransko - tj. ne samo vse prometne nesreče s smrtnim izidom, ampak tudi vse druge smrti, ki niso posledica bolezni.

In če bi mediji in pristojni secirali vsako smrt zaradi samomora, bi se že zdavnaj vedelo, zakaj kdo naredi samomor, pa tudi vedelo bi se, kdaj je treba nekomu ponuditi pomoč, ki je očitno sam ne zmore poiskati. Ker če bi jo zmogel sam poiskati, do samomora ne bi prišlo. Ali ni to logično? Očitno nekateri še zdaj, ko so na voljo informacije, kje poiskati pomoč, le-tega ne zmorejo. Morda bi uvedli presejalne teste za samomorilnost na zdravniške preglede, tako kot so programi Svit, Zora in Dora za raka? Bi bilo izvedljivo? To je samo moje razmišljanje. 

Do samomora se obnaša, kot da je normalen del življenja. A če pogledamo v živalski svet, vidimo, da živali samomorov ne delajo. Vsaka žival se bori za preživetje. Bori se do konca in nikdar ne obupa. Nazadnje pogine zaradi hudih poškodb, pa če je pojedena ali pa ne, ali pa po naravni poti, nikoli pa zaradi samomora. Čeprav obstajajo živali, ki ubijejo sebe, to ni samomor. (vir)

Skratka, samomor ni naraven del življenja. Tukaj mora biti nekaj hudo narobe, da si človek vzame življenje, kajti tudi človek je živalska vrsta in ima nagon po samoohranitvi in borbi za obstanek. Poleg tega je v večini svetovnih držav stopnja samomorilnosti nižja kot v Sloveniji. Zaradi tega se mi zdi še toliko bolj bizarno, da se samomoru posveča tako malo vrstic oz. časa v medijih.