Gluhih v Evropi na splošno in tudi pod vodstvom krščanske cerkve dolgo časa niso videli kot polnovrednih ljudi, ker niso zmogli božjega govora, po zmožnosti česar so se po tedanjem mnenju ljudje razlikovali od živali. Pater Auguštin (354 - 429) je dejal, naslanjajoč se na Pavlovo pismo Rimljanom (Rimljanom: 10,14): "Kdor ne more slišati, tudi ne more verovati".  Vendar pa je to mnenje kasneje preklical, tako da je rekel, da gluhi ljudje lahko preko znakovnega jezika dosežejo vero, tako kot en gluh iz milana, ki ga je opazil pogovarjati se v znakovnem jeziku. Bil je eden mnogih gluhih, ki so živeli na območju v Italiji z velikim številom gluhih, ki so uporabljali znakovni jezik. Vsekakor pa se ta pogled ni prijel pedagogov in izobraževanja gluhih v tistem času.

Fiziologija ljudi je bila videna kot napajana iz duhovnosti, življenje kot božji princip, pnevma, duhovno spoznanje. Ohromljena roka je bila videna kot roka, ki jo je življenje zapustilo, tj. mrtva roka, uho gluhega kot organ brez duha, prazen ovitek brez prirojenega občutka tega "zelo ostroumnega spoznanja, od našega rojstva dalje od slušnega duha posajenega", kot je na podlagi ugotovitve pri svojem seciranju menil Ambroise Paré (1509 - 1590). Manjkanje sluha je impliciralo (vsebovalo, a ne določno izražalo) letargično (duševno otopelo, nedejavno) eksistenco (obstoj).

Z zgodnjekrščanskega pogleda je Jezus preganjal gluhe in mutaste duhove, obsedene telesne invalide bo vrnil preko družbenega čudeža. Pri gluhih in nemih je Jezus zdravil uho in govorne organe, odprl jim je duha, izvedel dve fazi zdravljenja, ki pa nista dosegli namena brez čisto zadnje akcije, odprtja okna in vrat do govora in razumevanja preko izražanja vere in osvoboditve iz tišine.

Vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Geschichte_der_Geh%C3%B6rlosen

Kje je tukaj pomoč in ljubezen do sočloveka, ki ju (vsaj danes) uči krščanska cerkev?

Pri vsem tem, kar sem zgoraj na podlagi prebranega v zgoraj navedenem viru zapisal, se upravičeno sprašujem, kje sta tukaj pomoč in ljubezen do sočloveka, ki ju (vsaj danes) učijo vse krščanske cerkve, kar jih poznam (katoliška, protestantske (evangeličanska, anglikanska), pravoslavna in druge? Se je koncept pomoči in ljubezni do sočloveka razvil šele pozno v novem veku, po reformaciji? Vse tako kaže. Kajti katoliška Cerkev je v srednjem veku in še dolgo v novi vek preganjala tudi Žide in muslimane, pa čarovnice, druge veroizpovedi krščanske vere (imeli so jih za krivoverne - zaradi tega je moral tudi Primož Trubar, prvi slovenski pisatelj, zapustiti Slovenijo, saj je širil protestantizem - krivo vero) in še bi lahko naštevali. Iz vsega naštetega sklepam, da krščanstvo danes ni enako krščanstvu v starem in srednjem veku ter prvih stoletjih novega veka, ampak je veliko bolj humano, pravično, odpuščajoče in vključujoče.

Treba pa je pogledati tudi zgodovinsko ozadje. V starem in srednjem veku, pa tudi še dolgo v novi vek še ni bilo vse te tehnologije, ki gluhim danes olajša tako izobraževanje kot tudi življenje. Gremo kar lepo po vrsti:

• v starem in srednjem veku je bila pismenost omejena na zgornje sloje ljudi. Velika večina ljudi je bila nepismenih. Ne le, da kmetje in drugi pripadniki nižjih slojev niso potrebovali pismenosti, tedaj tudi papirja in tiska še ni bilo. Pisalo se je na drag pergament, vsak izvod knjige posebej pa je bil plod težaškega večmesečnega prepisovanja. Knjigo si je zato lahko le redkokdo privoščil, saj je bila vsaka povezana z velikimi stroški, kar pomeni, da takrat ni bilo učbenikov, delovnih zvezkov, ipd. Za izobraževanje pa je le-to neobhodno nujno. Papir je prišel v Evropo v 14. stoletju, nekoliko kasneje pa je Gutenberg iznašel tudi tiskarski stroj. Po tem je bilo z navedenega vidika nekoliko lažje, a še vedno je bilo treba vse delati na roke. Šele z industrijsko revolucijo sta prišli industrijska proizvodnja papirja in tiskanje ter vezava knjig.
• vse do industrijske revolucije je 80 % ljudi delalo na kmetijah, da so lahko nahranili sebe in tistih 20 % ljudi, ki niso delali v kmetijstvu, pač pa v raznih panogah, ki so jih ljudje nujno potrebovali, število zaposlenih v teh drugih panogah pa je bilo odvisno od tega, koliko hrane je uspelo proizvesti kmetijstvo. Lakote so bile pogoste tudi v Evropi. Vse, kar se je proizvajalo v kmetijstvu in zunaj kmetijstva, se je namreč proizvajalo ročno. Pomanjkanje delovne sile je bilo tolikšno, da so morali delati tudi otroci. Zaradi tega je bilo tudi izobraževanje omejeno na vrhnje sloje prebivalstva, izobraževanje pa gluhi nujno rabijo, če želijo usvojiti znanje, ki ga slišeči sicer dobijo tudi brez izobraževanja. Industrijska revolucija je sprostila ogromno delovne sile in omogočila, da je danes izobraževanje dostopno vsakomur in da so lahko tudi gluhi enakovredno vključeni v družbo.
• elektronski tehnični pripomočki, kot so mobitel, računalnik, podnaslovljene tv oddaje (tudi verske), ipd., preko katerih lahko gluhi danes dobijo mnogo informacij, obstajajo šele zadnjih 20 - 30 let (najprej v najbolj razvitih državah, pozneje še v Sloveniji, z osamosvojitvijo Slovenije se je razmik med Slovenijo in ostalim razvitim svetom zmanjšal). Prej tega ni bilo. Prej gluhi niso bili zmožni dobiti informacij o raznih aktivnostih v cerkvi drugače, kot da so šli osebno do duhovnika, niso mogli spremljati maš (če niso bile v znakovnem jeziku), ipd.
• Do pred cca. 70 leti ni bilo slušnih aparatov, ki gluhim in naglušnim z ostankom sluha omogočajo vsaj nekaj slišati, če ne že razumeti. Tudi, če oseba le loči hrup od tišine, je nekaj vredno, saj tako ve, da obstaja govor, da obstaja nekaj, kar on ne zazna dobro. Prav tako ve, da se mora umakniti, ker od nekod prihaja močan, svareč zvok. Težje in težko naglušni brez slušnega aparata delujejo kot gluhi, s slušnim aparatom pa kot naglušni, kar pomeni, da je njihovo življenje in izobraževanje z njim mnogo lažje, saj se z njegovo pomočjo naučijo govoriti in slišijo božjo besedo. Do iznajdbe slušnih aparatov so tudi tisti, ki bi danes veljali za naglušne, takrat veljali za gluhe in tudi delovali so kot takratni (ne današnji) gluhi. Danes namerč vsi gluhi prejmejo izobrazbo in rehabilitacijo, takrat pa obojega še ni bilo.
• Vse do Marije Terezije na Slovenskem ni bilo izobraževanja, ki bi bilo dostopno vsakomur. Za druge dežele točnega podatka, od kdaj obstaja izobraževanje, dostopno vsakomur, žal nimam. Izobraževanje gluhih se je začelo leta 1755 v Nemčiji (v oralni metodi) oz. 1760 v Franciji (v znakovnem jeziku). Na Dunaju in v Pragi so že od časa Marije Terezije imeli šolo za gluhe, v Ljubljani pa šele od leta 1900. V starem in srednjem veku splošno dostopnega izobraževanja ni bilo, v prvih stoletjih novega veka pa je verjetno bilo v protestantskih deželah (npr. v Nemčiji), o čemer sklepam po tem, da je Adam Bohorič v 16. stoletju napisal prvo slovensko slovnico, ki naj bi jo učili otroke v šolah, a ker je bil protestant, njegove ideje takrat niso mogle biti uresničene, saj je bila še vse do Marije Terezije na območju Slovenije dovoljena samo katoliška cerkev. A vse do 1755 je bilo to izobraževanje le za slišeče.

Skratka, ob upoštevanju zgodovinskih dejstev je vsaj malo lažje razumeti, zakaj takšno stališče zgodnjega krščanstva do gluhih. Večina gluhih je bila iz nižjih slojev (kot tudi večina tedanjega prebivalstva), ki pa niso imeli ne časa, ne denarja, da bi se ukvarjali s svojimi gluhimi vrstniki. Danes, ko je vsaj osnovno izobraževanje vsakogar obvezno, si težko predstavljamo, kakšno je bilo življenje v času, ko je bilo izobraževanje prej izjema kot pravilo in ljudje niso nikdar hodili v šolo, se izobraževali in se naučili pisati in brati. Slišeči so se marsičesa naučili po slušni poti od staršev, medtem ko so imeli gluhi pri tem velike težave. Danes je nemogoče narediti eksperiment, da bi videli, kako bi delovala gluha oseba, če ne bi hodila v šolo, saj bi s tovrstnim eksperimentom prekršili zakon, ki obvezuje vsakogar, da med svojim 6. in 15. letom hodi v šolo. Lahko pa sklepamo, da bi takšen od rojstva gluh človek, ki v življenju ne bi prejel izobrazbe in rehabilitacije, deloval sila klavrno. In vse to, o čemer so poročali zgoraj navedeni ljudje, pa tudi Aristotel, o katerem sem pisal zadnjič, so bila v bistvu dejstva tedanjega sveta.