Pred oči mi je prišla zgodovina gluhih. Čisto na začetku časovnice je tisto, kar me je najbolj zmotilo. Danes se bom osredotočil na zanikanje pravic gluhih v stari zavezi, prihodnjič pa na Aristotla in blatenje gluhih v antični Grčiji.

Okrog 1000 pr. n. št. na območju današnjega Izraela hebrejski zakon zanika pravice gluhih. Tora, centralna referenca židovske tradicije, je ščitila gluhe pred kletvijo drugih, ni pa jim dovolila polnega sodelovanja v ritualih v templjih. Za gluhoneme so veljali posebni zakoni, ki so se nanašali na premoženje in poroko. Imeli so omejene pravice do premoženja in poroke. (vir) Gluhonemi niso smeli biti priče na sodišču. (vir)

V krščanski veri se uporablja poleg nove zaveze, ki jo je osnoval Jezus Kristus in temelji predvsem na štirih evangelijih (po Luku, Marku, Mateju in Janezu), tudi stara zaveza, tj. židovska tradicija, ki je veljala v času pred Jezusom. Leta 1000 pr. n. št. pa so šele nastajali temelji tedanje židovske države na ozemlju današnjega Izraela in Palestine. Nekje v zgoraj navedenem času naj bi po podatkih iz Wikipedije kraljeval kralj David. V tem času so nastajali temelji židovstva in stare zaveze, ki jo priznava tudi krščanstvo. (vir)

Sprašujem se, koliko tovrstnega zanikanja pravic gluhih je od židovstva iz stare zaveze podedovalo krščanstvo. Danes sicer imamo obrede v cerkvah tudi v znakovnih jezikih gluhih, vendar pa je to relativno nov pojav. Šele od 2. vatikanskega koncila dalje (tj. od leta 1965) je namreč v katoliški cerkvi dovoljeno uporabljati nacionalne jezike in pri tem verjetno tudi znakovni jeziki niso nobena izjema. (vir) V protestantskih cerkvah pa so nacionalne jezike uporabljali že vseh 500 let, odkar je Martin Luther začel z reformacijo, nisem pa seznanjen s tem, kako so v protestantski cerkvi obravnavali gluhe - ali so jim omogočili obrede v znakovnih jezikih ali ne.

V četrtem in petem stoletju našega štetja je sveti Avguštin verjel, da vera pride preko slišanja in da je tukaj gluhota omejitev, vendar pa je verjel tudi, da se lahko gluhi učijo in so sposobni pridobiti vero in odrešenje. Avguštin se je skliceval na telesne gibe, znake in kretnje ter verjel, da so ti načini sposobni posredovati misli in vero. Trdil je, da je to enako govorjenemu jeziku.  (vir)

Iz zgoraj navedenega bi utegnili trditi, da je bilo glede pravic gluhih v krščanstvu bolje, venda pra so gluhi odrasli v  zgodnjem in visokem srednjem veku bili izpostavljeni smešenju in zapirani v azilne domove, ker so zaradi njihovega govora in vedenja verjeli, da jih imajo v posesti demoni. (vir) Potrebno je poudariti, da je v srednjem veku imela pomemben vpliv nad evropsko družbo krščanska cerkev in tudi demoni so izmislica krščanske cerkve.

Res je, da leta 1000 pr. n. št. ni bilo še nobene od sodobnih tehnologij in so bile tudi antične iznajdbe (npr. pisava) na voljo le eliti. Ne ujema pa se takšno odrekanje pravic gluhim oz. gluhonemim, kot so se tedaj izražali, ker takrat niti še izobraževanja ni bilo, s katerim bi lahko gluhe od rojstva naučili govoriti, z dogmami v stari zavezi svetega pisma o božji ljubezni, o tem, da je Bog ustvaril ljudi po svoji podobi, dogmo, da je treba imeti vsakogar rad, ga ljubiti (vsaj meni to deluje kontradiktorno), ... Deluje mi tudi kot skrunitev božjega stvarstva (2. božja zapoved - ne skruni božjega imena). Ali pa so nemara verjeli, da je gluhoto ustvarilo prekletstvo? A če bi bilo temu tako, gluhi ne bi bili zaščiteni pred prekletstvom s strani drugih ljudi. 

Da pa ne bo kdo mislil, da vse to izvira iz dejstva, da je zgoraj navedeno pač bilo še zelo zgodaj v preteklosti, naj najprej dodam, da so, če so zapisi v Bibliji točni, Židje oz. njihovi predniki nekaj stoletij poprej pobegnili iz Egipta (za kar so našli že nekaj znanstvenih dokazov). V Egiptu pa so bili do gluhih in ostalih ljudi z invalidnostjo zelo tolerantni, kot je razvidno iz tega vira, verjetno tudi v primerjavi s hebrejskim zakonom, navedenim zgoraj. Prepovedano je namreč bilo nagajati in povzročati težave osebam z invalidnostjo in torej s tem tudi gluhim. Omejevanje in zanikanje pravic gluhim pa ni nič drugega kot nagajanje in povzročanje težav. In vse to že davnega leta 1550 pr. n. št., tj. še pred eksodusom.