V knjigi Daron Acemoglu, James A. Robinson: Zakaj narodi propadajo je obširno opisan razlog, da so nekatere države zelo uspešne, imajo visok BDP na prebivalca in zelo dobre javne storitve (šolstvo, zdravstvo, infrastruktura) kot npr. Velika Britanija, ZDA, skandinavske države, Nemčija, druge pa so izrazito revne, neuspešne, nimajo javnih storitev, kot npr. Kongo, Burundi, Centralnoafriška republika, Čad, Niger.

Razlog za razlike leži v institucijah

Glavni razlog po besedah zgoraj navedenih avtorjev leži v institucijah. Uspešne države, ki se ekonomsko razvijajo, imajo inkluzivne politične in ekonomske institucije. Inkluzivne politične institucije kreirajo inkluzivne ekonomske institucije. Države, ki so neuspešne, revne in obubožane, pa imajo ekstraktivne politične in ekonomske institucije. Ekstraktivne politične institucije kreirajo ekstraktivne ekonomske institucije.

Inkluzivne politične in ekonomske institucije

Inkluzivne politične in ekonomske institucije so takšne institucije, ki omogočajo čim večjemu delu prebivalstva, da sodeluje v politiki in gospodarstvu.

Primer inkluzivnih političnih institucij so demokracija, demokratična republika ali monarhija (takšna kot npr. v Veliki Britaniji), splošna in enaka volilna pravica, redne poštene volitve, možnost, da volilci vplivajo na odločitve parlamenta (npr. z zahtevami po referendumu), vladavina prava, ločitev zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti, omejitev pristojnosti monarha v monarhijah, omejitev pristojnosti predsednika v republikah, pošten pravosodni sistem,...

Primer inkluzivnih ekonomskih institucij pa so vsi predpisi s področja gospodarstva, ki omogočajo širokemu krogu ljudi vključevanje v gospodarstvo, javne storitve (šolstvo, zdravstvo, gospodarski del pravosodja, infrastruktura), ugodni pogoji za ustanavljanje podjetij, mednarodno menjavo, neposredne tuje investicije, ...

Ekstraktivne politične in ekonomske institucije

Ekstraktivne politične in ekonomske institucije pa so takšne institucije, ki privilegirajo ozek krog ljudi - elito, ki ima v rokah vse vzvode oblasti in ekonomskega življenja v državi, ostalo prebivalstvo pa je izključeno iz političnega in ekonomskega življenja. Tj. tam, kjer vladajo skupine in klani, kjer za »naše« veljajo drugačna pravila kot za preostale, kjer uspešni podjetniki bogatijo na račun privilegijev in monopolov, ki jih pridobivajo od oblastnikov, kjer si oblast podreja sodstvo, medije in parlament. Tudi vsi nedemokratični režimi (socializem, vojaške diktature, ...) so primeri ekstraktivnih političnih institucij.

V okviru ekstraktivnih političnih in ekonomskih institucij bodo celo začasni uspehi, izvirajoči iz uspešnega centralizma, industrijske revolucije in tehnološkega razvoja, le kratkega veka.

Drugi dejavniki so manj pomembni

Avtorja sta tudi pokazala, da so drugi dejavniki razlik med državami, razen institucij, veliko manj pomembni.

Da kultura in podnebje ne igrata vloge, sta pokazala na primeru dveh Nogalesov - enega v Arizoni v ZDA in drugega v Sonori v Mehiki. Oba Nogalesa ležita v istem podnebju in imata isto kulturo (hispansko), ločuje ju le mehiško ameriška državna meja. Oba Nogalesa ležita ob panameriški avtocesti. In vendarle so med obema Nogalesoma velike razlike, ki jih je mogoče videti tudi na slikah spodaj.

Nogales v Arizoni:

Nogales v Sonori:

Prav tako bi lahko analizirali razlike med Novo Gorico v Sloveniji in Gorico v Italiji, Gornjo Radgono v Sloveniji in Radkensburgom v Avstriji.

Kaj imamo v Sloveniji?

Demokratični politični sistem, ločitev treh vej oblasti, svoboda medijev, pluralizem, vsaj načelno spoštovanje človekovih pravic ipd., so inkluzivne politične institucije. Vendar pa je v Sloveniji prisotnih tudi nekaj ekstraktivnih političnih institucij, ki se jih skuša prikriti. Ob zadnjih volitvah je bil vodja največje opozicijske stranke, Janez Janša, v zaporu. Saj ne, da bi bil na Janševi strani, ampak dejstvo, da so se mu že vse zadnje desetletje dogajale afere ravno pred volitvami priča o tem, da nekaj ni bilo ok. Iz meni neznanega razloga se očitno v Sloveniji skuša na vsak način otežkočiti delovanje SDS. Vse bi bilo lepo in prav, če bi tako nagajali npr. tudi Zoranu Jankoviču, pri katerem so prav tako našli dokaze o korupciji, pa tudi bivšemu ministru za finance, ki ga je sedanji predsednik vlade, Miro Cerar, celo zaščitil. Tako pa izgleda, kot da je problem samo Janša, ne pa korupcija, kar pa se mi zdi skrajno ekstraktivno. To je samo en primer, kako za "naše" veljajo drugačna pravila kot za druge, kar pa je že zgoraj navedeno, da spada k ekstraktivnim institucijam. Nadalje pa opažam tudi, da si oblast podreja parlament - nihče namreč ne sme razmišljati drugače, kot veleva koalicijska pogodba in program strank. Lep primer je npr. ministrica za kulturo, Julijana Bizjak Mlakar, ki je morala odstopiti, ker je razmišljala s svojo glavo. (vir) 

Tudi na področju ekonomskih institucij imamo deklarirane inkluzivne institucije - gospodarsko pravo, ki naj bi veljalo za vse enako, dober šolski sistem, zdravstvo (ki na papirju deluje, v praksi pa ne) in je zato raj za šarlatane (vir), avtocestno infrastrukturo in nekoliko slabšo tudi ostalo infrastrukturo,... Vendar pa je sistem v Sloveniji nastavljen tako, da je pomembno, kdo je naš in kdo ne. Podjetje je pri nas očitno težje ustanoviti kot v Afriki (vir), prav tako obstajajo tudi velike ovire neposrednim tujim investicijam. Tudi sodstvo deluje tako, da oprosti velike ribe. Ni mi tudi ravno jasno, zakaj tisti, ki so bolni, ne bi mogli v zapor. Lahko bi v zaporu poskrbeli za njihovo zdravstveno oskrbo... Tudi za obisk na sodišču mislim, da zdravstveni razlogi niso ravno najboljše opravičilo, še zlasti pri nenalezljivih kroničnih boleznih, saj v primeru le-teh osebe ne bo nikdar več na sodišču, saj se le-te večinoma ne pozdravijo dokončno. Sojenje je treba v tem primeru pač malo prilagoditi in to je vse... Drugače je seveda pri akutnih boleznih, a težko verjamem, da toliko ljudi zboli ravno na dan, ko je obravnava ali pa morajo v zapor. Kar vse priča o tem, da imamo poleg inkluzivnih ekonomskih institucij tudi ekstraktivne ekonomske institucije. Tudi mladi so izločeni iz trga dela pod pretvezo "delovnih izkušenj". Kje naj mladi dobijo delovne izkušnje? V podjetjih, v katerih imajo veze in poznanstva! Korupcija in ekstraktivnost spet.

Veliko ekstraktivnih političnih institucij je ostalo iz časov Jugoslavije, ko smo imeli ekstraktivne politične in ekonomske institucije - socializem. Takrat so "naši" imeli vse, tisti, ki niso bili "naši", pa nič.

Rast v okviru ekstraktivnih institucij v Jugoslaviji

Marsikdo bo rekel, da smo v Jugoslaviji imeli kljub temu, da smo imeli ekstraktivne politične in ekonomske institucije, gospodarsko rast in razvoj. Tudi takšen primer je bil naveden v zgoraj navedeni knjigi, in sicer za Sovjetsko Zvezo: do gospodarske rasti v okviru ekstraktivnih političnih in ekonomskih institucij je prišlo zato, ker je država preusmerjala vire od manj produktivnega kmetijstva v bolj produktivno industrijo. Ko to ni bilo več možno, je gospodarska rast zastala, saj ni bilo spodbud za inovacije in tehnološki napredek, ki bi nadalje gnala gospodarsko rast.

Tudi v Jugoslaviji je bilo podobno. Leta 1952 je še 55 % ljudi živelo od kmetijstva, leta 1990 pa le še 5 %. Kam so vsi šli? V industrijo, kjer so delali v delovno intenzivnih panogah - tekstilna industrija npr. Ker tehnološkega napredka skorajda ni bilo, je bila industrija zelo nekonkurenčna in ni mogla tekmovati z zahodom. Ko gospodarska rast na takšni osnovi v Jugoslaviji ni bila več možna, je prišlo do krize (80-ta leta) - hiperinflacija, pomanjkanje dobrin, par nepar,... Leta 1991, po osamosvojitvi, pa je precej podjetij končalo v stečaju, saj v novem sistemu niso mogla preživeti. Odpustili so tudi ogromno tehnoloških viškov, saj so bili v podjetjih zaposleni ljudje, ki jih podjetja niso potrebovala. (vir)

V Sloveniji utegne priti do stagnacije

Skratka, rast v okviru ekstraktivnih institucij je omejena in tudi v Sloveniji se bo, če ne bo prišlo do sprememb, rast gospodarstva nekoč dokončno ustavila in prišlo bo do stagnacije, če ne celo padanja.