Članek
Sistemsko nasilje in diskriminacija nad ostarelimi in njihovimi svojci
Objavljeno Jun 09, 2016

Nad ostarelimi, tj. tistimi, ki zaradi bolezni, ki so posledica starosti, ne morejo več v celoti skrbeti zase, se izvaja ogromno nasilja s strani svojcev. Še hujše je pri tistih, ki sami sploh ne morejo skrbeti zase. Pri slednjih je namreč problematično že, če sinovi in hčere, ki v prostem času skrbijo za svoje ostarele starše oz. tašče/taste puščajo slednje same v času, ko gredo v službo. (vir) Mnogi si namreč ne morejo privoščiti, da bi zaradi nege ostarelih staršev pustili službo ali pa svoje ostarele starše dali v dom starejših občanov. Skratka, nasilje je zanje že, če ostanejo sami del dneva zaradi spleta okoliščin, v katerih živijo. Poleg tega pa ostareli tudi sami izvajajo nasilje nad svojci, saj so velikokrat nehvaležni in po vsej pomoči, ki jo dobijo, rečejo, da niso dobili pomoči, so arogantni,....

Ekonomsko nasilje nad ostarelimi in njihovimi svojci

Svojci ostarelih, pa tudi negovalci na domu izvajajo tudi ekonomsko nasilje nad ostarelimi, ko jim brez njihove privolitve jemljejo denar. Marsikdaj je tudi problem, ko ostarela oseba ne more izraziti svoje volje, da bi se ji kaj kupilo, pa denar vzamejo svojci in ga porabijo poleg za to, kar ostarela oseba rabi, še za kaj drugega. V primeru, da ostarela oseba ne zmore dati volje, tj. ne zmore povedati, kaj dejansko želi, pa se lahko zgodi, da je kupljeno v nasprotju z dejanskimi željami ostarele osebe.

Ekonomsko nasilje v domovih za upokojence (nad ostarelimi in svojci)

Ekonomsko nasilje nad ostarelimi ni le v družinskem krogu, kjer ga izvajajo svojci ostarelih, ampak je tudi sistemsko. Ali ste se npr. že kdaj vprašali, koliko stane oskrba v domu starejših občanov? Oskrbo v domu starejših občanov morajo ostareli plačati sami ali pa skupaj s svojci - največkrat njihovimi sinovi in hčerami (če jih imajo), sicer se jim občina usede na nepremičnino, kar pa je velik problem v primeru, če sinovi/hčere živijo v isti nepremičnini kot njihovi ostareli starši (tako krutega sistema ni pri osebah, ki glede dohodka v vseh drugih slovenskih družbenih podsistemih ne veljajo za reveže, nikjer drugje).

Za primer navajam cenik oskrbnega DNE(!) v Domu starejših občanov Šiška. Cene v drugih domovih starejših občanov v Sloveniji niso kaj dosti drugačne od cen v navedenem domu. Glejte sliko spodaj.

Rimske številke pomenijo:

OSKRBA I. - za stanovalce, ki ne potrebujejo neposredne osebne pomoči.
OSKRBA II. - za stanovalce z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki ne potrebujejo neposredne osebne pomoči.
OSKRBA III. A - za stanovalce, ki potrebujejo neposredno osebno pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih aktivnosti in življenjskih potreb.
OSKRBA III. B - za najtežje prizadete stanovalce (hranjenje po sondi, popolnoma nepomični, potrebni izolacije zaradi infekcij).
OSKRBA IV - za stanovalce z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ki zaradi starostne demence ali sorodnih stanj potrebujejo delno ali popolno pomoč in predvsem nadzor in so pretežno mobilni. (vir)


				Cenik storitev Doma starejših občanov Šiška. Vir: http://www.dso-siska.si/cenik-oskrbnega-dne

1 mesec oskrbe (30 dni) v dvoposteljni sobi z souporabo sanitarij (ta je najcenejša) bi torej stal:

  • Oskrba I: 535,50 EUR
  • Oskrba II: 679,20 EUR
  • Oskrba IIIa: 822,90 EUR
  • Oskrba IIIb: 947,40 EUR
  • Oskrba IV: 826,20 EUR

Skratka, cene so zares enormne. In le malokdo si lahko privošči plačevati vse to. Stroški zato padejo tudi na pleča svojcev (partnerjev (obeh spolov) in otrok).

V vseh drugih podsistemih, ki jih nudi država preko storitev ali denarja (izjema so denarna socialna pomoč in varstveni dodatek - več o tem naslednjič), država ne zahteva, da se vrednost storitev kasneje vrača, tudi če oseba to dobi, ker ima prenizke dohodke (pa ne govorimo o revščini v pravem pomenu besede kot tudi tukaj ne) - dovolj so ji davki (storitve, ki jih prejmemo na podlagi plačanih socialnih prispevkov, puščam na strani):

Tudi pomoč na domu ni kaj prida ugodnejša

Za ostarele osebe obstaja tudi možnost pomoči na domu, a le za tiste, ki jo rabijo v obsegu največ 20 ur na teden ali pa lahko zanje v ostalem času poskrbi nekdo drug, kar pa je, če svojci hodijo v službo, neizvedljivo, razen, če delajo s skrajšanim delovnim časom in imajo od doma v službo in domov kvečjemu kakšno minuto (oz. delajo od doma). 20 ur na teden namreč pomeni 4 ure na dan. S tem, da zakonodaja svojcem zaradi nege ostarelih ne omogoča dela s skrajšanim delovnim časom, medtem ko imajo matere ali očetje otrok do 3. leta njihove starosti pravico do dela s skrajšanim delovnim časom.

Kaj pa cena pomoči na domu? 50 % cene v vsakem primeru sofinancira občina, ne glede na to, od kod si, nekatere občine pa jo financirajo tudi do 80 % in to ne glede na dohodkovni položaj ostarelih in njihovih svojcev. Tega dela denarja tudi ni treba vračati, kar pa je pohvalno. Preostali del cene pa je odvisen od občine. V Ljubljani med tednom in v soboto znaša cena ure pomoči na domu 3,54 EUR, v nedeljo 4,61 EUR na uro, ob praznikih pa 4,78 EUR na uro. (vir) Če ima ostarela oseba pomoč na domu le ob delavnikih (4 ure na dan od ponedeljka do petka, znaša povprečna cena pomoči na domu ob predpostavki povprečno 21 delovnih dni na mesec 297,36 EUR na mesec. Cena izgleda visoka, vendar pa je še vedno precej nižja od cene oskrbe v domu starejših občanov (glej zgoraj).Ampak ob vedenju, da gre samo za majhen del oskrbe (razen, če oseba dejansko rabi samo 20 ur na teden), cena niti najmanj ni več ugodna, saj je treba za ves preostali čas zagotoviti nekoga drugega, ki bo skrbel za ostarelo osebo.

Fizično in psihično nasilje je tako nad ostarelimi kot tudi nad negovalci

Ne glede na to, ali so ostarele osebe doma ali v domu upokojencev, so deležne fizičnega nasilja. Doma s strani svojcev, v domu upokojencev pa s strani osebja v domu. Potrebno pa je poudariti na tem mestu, da je pri nasilju problem širši. Marsikdaj je tako, da so ostareli sitni, prezahtevni do svojih otrok in negovalcev v domovih. To povzroči veliko slabe volje pri vseh, ki skrbijo za ostarele, kar v končni fazi pripelje do tega, da nazadnje izpade, da tudi ti ravnajo z ostarelimi nasilno. Poseben problem je demenca, ko ostarela oseba ne ve več, kaj počne, otroci, ki zanjo skrbijo, pa v strahu pred npr. požigom stanovanja ostarelo osebo zaklenejo v sobo. (vir) V domovih upokojencev pa dajejo ostarelim tablete, da zaspijo in imajo zaradi tega negovalci manj stresa in obremenitev. Ker sicer bi bilo delo za negovalce v domovih preveč stresno, že tako in tako je ogromno izgorelosti ravno v poklicih, kjer se skrbi za ostarele. (vir).

Kako bi vi ravnali v primeru, da bi se vaša ostarela mati zadirala nad vami, češ da ste ji ponudili premalo slano juho, čeprav ste se s kuho izredno potrudili in juho tudi ustrezno solili, ter vas ob tem žalila, zmerjala s prasico/prascem,...?

Kot nasilje se vidijo že objektivne okoliščine svojcev

V zgoraj citiranem članku je tudi navedeno, da svojci vzamejo ostarele iz doma upokojencev, ker si oskrbe v njem ne morejo privoščiti, doma pa nad njimi izvajajo nasilje. Vprašanje pa je, v kolikšni meri gredo upokojenci prostovoljno v dom upokojencev. Vsaka prisilitev, naj nekdo nekam gre, pa čeprav v dom upokojencev, je nasilje. In kot veje iz citiranega članka, je nasilje že, če se nekaj zgodi iz objektivnih razlogov, ki nimajo zveze z neljubečostjo svojcev do svojih ostarelih staršev: službene obveznosti, nezmožnost strokovne skrbi za ostarelo osebo, lahko, da so sami invalidi in npr. ne ne morejo oz. ne smejo dvigovati težkih bremen, ne prenašajo nočnega zbujanja, imajo sami težave, če se morajo ponoči zbuditi zaradi obračanja ostarele osebe (npr. neprespanost naslednji dan v službi)...

Domovi starejših občanov izvajajo storitve kot bolnišnice, a se oskrba le v majhnem deležu financira iz zdravstvenega zavarovanja

Storitve v domovih starejših občanov so v veliki večini zelo podobne tistim v bolnišnicah - tj. negovanje bolnikov, dajanje zdravil, hranjenje in zdravniški pregledi (vizite). Skratka, kot v bolnišnici. Toda iz meni neznanega razloga se domovi starejših občanov ne financirajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Oz. se iz njega financira le del storitev v domovih starejših občanov, ki pa ni zajet v zgoraj navedene cene. Ker nisem strokovnjak s tega področja, tudi ne vem, zakaj se tisti del oskrbe, ki ni financiran iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja ne bi mogel financirati iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Tudi v bolnišnici pacienti dobijo hrano in posteljo, če so nepokretni jih previjejo in umijejo, imajo televizijo za kratkočasenje, medicinsko-tehnične pripomočke (invalidske vozičke, zadnjič sem videl celo enega električnega v ambulantnem delu UKC LJ) a vse to plačata obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje. Pacientom, če so obvezno in dodatno zdravstveno zavarovani ni treba plačati nič. Tudi svojcem ne. Prav tako ni treba po njihovi smrti ničesar vračati. Nihče se ne usede na njihovo nepremičnino, tako da jo lahko brez problemov prodajo, zamenjajo,...

Pri domovih starejših občanov vsega tega ni. En majhen delež storitev je sicer, kot sem zgoraj navedel, financiran iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja, a mi ni jasno, kateri. Uporabniki oz. svojci pa morajo plačati vse ostale storitve po cenah, ki so približno enake zgoraj navedenim (različni domovi upokojencev imajo različne cene). In če ostareli uporabniki in svojci plačila ne zmorejo, doplačuje občina. Občina pa zahteva ceno: usede se na nepremičnino, ki je v lasti ostarele osebe. Ostarela oseba tako nepremičnine ne more niti prodati, če v njej ne živi nihče več, da bi si iz sredstev, ki bi jih dobila, plačevala oskrbo in da ne bi imela stroškov z nepremičnino (minimalno fiksne stroške komunalnih storitev). Če pa v nepremičnini še kdo živi, pa bo ob smrti ostarele osebe deložiran iz stanovanja, ne glede na to, ali ima kam iti ali ne.

Storitve oskrbe na domu in domov starejših občanov so socialno varstvene storitve

Vse skupaj samo zato, ker navedene storitve iz meni neznanega razloga spadajo med "socialnovarstvene" storitve, tj. storitve, ki naj bi varovale socialni položaj človeka. Toda, tudi tukaj vidim protislovje: če so te storitve res socialno varstvene, tj. da varujejo socialni položaj človeka, ne bi smele ogroziti socialnega položaja svojcev in ostarelih oseb (kar pa se nedvomno dogaja)!

No, mogoče pa napačno razumem smisel socialno varstvenih storitev? No, pa poglejmo, kaj pravi spletna stran Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o socialno varstvenih storitvah (citiram vir):

"Temeljno izhodišče politike socialnega varstva je, da je naloga države in lokalnih skupnosti predvsem zagotavljati takšne razmere, ki bodo posameznikom v povezavi z drugimi v družinskem, delovnem in bivalnem okolju omogočali ustvarjalno sodelovanje in uresničevanje njihovih razvojnih možnosti, da bodo s svojo dejavnostjo dosegali tako raven kakovosti življenja, ki bo primerljiva z drugimi v okolju in bo ustrezala merilom človeškega dostojanstva. Kadar si posamezniki ali družine zaradi različnih razlogov socialne varnosti in blagostanja ne morejo zagotoviti sami, so upravičeni do določenih pravic iz socialnega varstva.


Ministrstvo skrbi, da so vsem prebivalcem na voljo različne oblike strokovne pomoči pri odpravljanju socialnih stisk in težav. Aktivnosti so usmerjene v naslednje štiri skupine oblik strokovnega dela: materialna in nematerialna pomoč, usmerjena strokovna podpora, organizirano varstvo in nega ter usmerjena preventiva."

Skratka, gre za zagotavljanje razmer, ki posameznikom omogočajo ustvarjalno sodelovanje in uresničevanje njihovih razvojnih možnosti, doseganje ravni kakovosti življenja, primerljivo z drugimi v okolju in, ki ustreza merilom človeškega dostojanstva.

Vse, kar sem zgoraj napisal, priča, da navedeno na spletni strani MDDSZEM za domove starejših občanov ne velja. Enormne cene oskrbe v domovih starejših občanov namreč potiskajo svojce ostarelih v stisko in jih spravljajo v diskriminirani položaj v primerjavi s tistimi, ki so jim starši umrli, še preden so postali odvisni od pomoči (vendar pa po dopolnjenem 26. letu starosti).

Potrebno bi bilo uvesti zavarovanje za dolgotrajno oskrbo

Da bi si svojci lažje privoščili, da bi dali ostarele (ki si tega želijo) v dom starejših občanov ali pa, da bi jim privoščili ustrezno oskrbo na domu, ko bi bili odstoni, bi bilo nujno potrebno bodisi navedene storitve vključiti v obvezno zdravstveno zavarovanje, kamor nedvomno sodijo, bodisi uvesti obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo (in prispevke odtegovati od plač, tako kot zdravstvene prispevke) in jih financirati iz njega. Menim, da bi takšna ureditev financiranja dolgotrajne oskrbe rešila marsikateri problem, ki sem ga navedel zgoraj - tj. nasilje nad ostarelimi in svojci, tudi ekonomsko. Zavarovanje za dolgotrajno oskrbo npr. že imajo v Nemčiji.

 Dolžnost odraslih sinov in hčera skrbeti za ostarele starše izhaja iz zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

Prvi odstavek 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. (vir)

Do sem vse lepo in prav, saj so jih imeli starši dolžnost preživljati, dokler so bili mladoletni.

Ampak!

  • mati je prvo leto otrokovega življenja imela pravico do porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka (krajše: porodniška). Vse financirano iz zavarovanja za starševsko varstvo, skratka, nobenega vračanja, ne s strani staršev, ne s strani otrok (če temu, da otroci, ko se zaposlijo, plačujejo prispevke za starševsko varstvo, ne rečemo vračanje).
  • tudi oče ima pravico do plačanega očetovskega dopusta  za novorojenega otroka.
  • če so starši dali otroke v vrtec, so imeli, če njihovi dohodki niso bili ravno direktorski, pravico do subvencije vrtca, ki pa je ne bo treba vračati ne njim, ne otrokom, ki so bili v vrtcu; Prav tako se staršem nihče ne usede na nepremičnine.
  • v vrtcu iz prejšnje alineje so lahko bili otroci 9 ur, kar pomeni, da je lahko mati potem, ko je otroka dala v vrtec, normalno šla v službo in oddelala svoj delovni čas, nato pa šla po otroka - brez problema. Lahko pa je tudi dobila pravico do skrajšanega delovnega časa (7, 6, 5 ali 4 ure) do otrokovega 3. leta starosti, če sta bila v družini dva otroka (z največ nekaj let razlike), pa do 7. leta najmlajšega. Za ostali čas je dobila nadomestilo iz starševskega zavarovanja. Nobenega vračanja, usedanja na nepremičnine, prikrajšanja pri pokojninski dobi!
  • otroci revnejših staršev so bili v šoli upravičeni do subvencije malice in/ali kosila. Nobenega vračanja, usedanja na nepremičnine, ipd.
  • starši so za otroke do njihovega 18. leta (če pa so bili otroci še pred letom 2010, pa do 26. leta, prejemali otroške dodatke, ki so nepovratni, kar pomeni, da jih ni treba vračati. Socialna služba se ne usede na nepremičnino staršev, ki prejemajo otroške dodatke.
  • Dijaki in študentje prejemajo iz revnejših družin prejemajo državne štipendije, ki se vračajo le ob zlorabah ali pa neupravičeni opustitvi študija. V vseh drugih primerih se državna štipendija ne vrača, sploh pa se nihče ne usede na nepremičnine niti staršev, niti otrok.
  • Zaposleni starši otrok imajo pravico do dodatnega dopusta za vsakega otroka. Žal pri skrbi za ostarele starše tega ni.
  • Tudi dohodninsko olajšavo imajo starši otrok za vsakega otroka. Če skrbiš za ostarele starše, pa ne vem, če si sploh upravičen do dohodninske olajšave za vzdrževane družinske člane.
  • Prav tako so otroci zdravstveno zavarovani po svojih starših in ni jim treba plačevati dodatnega zdravstvenega zavarovanja (ki mu jaz ne rečem prostovoljno, ker ni prostovoljno). Ostareli starši so zdravstveno zavarovani preko zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, morajo pa plačevati še dodatno zdravstveno zavarovanje.
  • Starši lahko za svoje bolne otroke dobijo bolniško za nego otroka. Sicer samo 80 %, vendar bolniška je. Vračati tudi tukaj ni treba niti staršem, niti otrokom, nič. Za skrb za ostarele starše zaposleni sinovi in hčere nimajo pravice do bolniške (tudi, da bi bili doma samo za čas njihove bolezni, ki bi se v kratkem času pozdravila, ni izvedljivo).
  • Učenci osnovnih šol so imeli brezplačen prevoz v šolo, ki ga je financirala občina - ne glede na socialni status, nobenega vračanja in usedanja na nepremičnine.
  • Dijaki in študentje so imeli pravico do subvencioniranega prevoza v šolo - prav tako nobenega vračanja in usedanja na nepremičnine.
  • Kot študentje so imeli celo vrsto študentskih ugodnosti, ki jih nudi država (študentski dom, subvencija bivanja pri zasebniku, subvencioniran prevoz, cenejše vozovnice za vlak, avtobus, študentska prehrana,...) - tudi tukaj nobenega vračanja in usedanja na nepremičnine.

Skratka, sinovi in hčere, ki skrbijo za ostarele starše, so v diskriminiranem položaju napram istim staršem, ko so le-ti skrbeli zanje, ko so bili še mladoletni.

Diskriminacija in kršitev ustave

Ustava RS v 14. členu določa:

14. člen (enakost pred zakonom)

V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost2 ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.

Žal odrasli sinovi in hčere, ki skrbijo za odrasle starše niso v enakem položaju kot so bili isti starši, ko so skrbeli za mladoletne sinove in hčere (tj. ko še niso bili odrasli), kar pa je razvidno iz zgornje analize.