Po okužbi z legionelo, sem se dokaj hitro pozdravil. Dobil sem neke tablete, pa je bilo kar hitro bolje. Nekaj dni sem še ležal doma in ozdravel.

 

Ker sem se okužil v Zdraviliškem bazenu, kjer bi morale biti stvari urejen in varne, sem se odločil, da podam zasebno tožbo proti lastnikom.

 

V zapisu ne bom objavil kje sem se okužil, ker sedaj to ne bi bilo fer do njih.

Tako sem najel odvetnika oziroma odvetnico.

 

Ker do tedaj še nisem imel izkušen z odvetniki sem povprašal svojega znanca, če pozna kakšnega dobrega odvetnika.

 

Znanec mi je predlagal odvetnico srednjih let iz Ljubljane.

 

Že na začetku se je pojavil problem, ker nisem imel dokazil, da sem se tistega dne res nahajal v teh Termah.

Karte sem plačal z gotovino in jih po uporabi tudi zavrgel.

To je bila moja velika napaka in s tem sem si zelo zmanjšal pogajalsko izhodišče.

Je pa po drugi strani bil moj PLUS v tem, da so v teh Termah opravili analizo teh okužene vode in je bil ta preiskani vzorec enak vzorcu moje okužbe, kar pomeni, da sem se resnično okužil v teh Termah.

V pogovoru z zelo simpatično odvetnico mi je svetovala, da poskušava dobiti neko primerno odškodnino. Povedala mi je tudi, da če bi se mi to zgodilo v ZDA, bi lahko postal milijonar.

Seveda se je šlo za neko primerno odškodnino, ne gre pa pretiravati.

Terme so imele zavarovanje preko neke slovenske Zavarovalne družbe in seveda so v odškodninah neke omejitve.

 

Pri moji odvetnici mi ni bilo všeč, da je že na začetku podala zahtevek za dokaj majhno vsoto in mi že vnaprej dala vedeti, da odškodnina ne bo prav velika.

Ne spomnim se prav dobro za kakšen predlog je šlo, mislim pa da znesek ni bil kaj večji od 500 EUR.

Seveda je potekalo zavlačevanje s strani Zavarovalnice in majhne ponudbe, tako, da sem dočakal denarno nadomestilo, oziroma poravnavo po več kot 6ih mesecih po okužbi za bizarno vsoto, nekje okoli 250 ali 300 EUR.

Po vsem tem čakanju na bizarno odškodnino, sem imel že vsega poln kufer in nisem vztrajal na tožbi, ker mi je tudi odvetnica svetovala poravnavo.

 

Spoznal sem, da sem se močno uštel pri izbiri odvetnika, ker nisem opazil nobene oprave volje z njene strani, kot, da ji je vse skupaj odveč, ker ni bilo nekega njenega pravega zaslužka.

To je bila zame velika šola, tako glede odvetnika, kot glede dokazil, oziroma kart, ki sem jih vrgel stran.

Pri vsem tem pa sem bil pa najbolj razočaran nad Upravo teh Term, kjer sem staknil to okužbo, ki je tudi smrtonosna, če se ne ugotovi pravi čas in je bilko tako ogroženo moje življenje.

V vsem tem času nisem od njih dobil nobenega pisma, nihče me ni nič vprašal, o tem kako sem in ali je vse ok.

 

NIČ! Tako dolgo vlekle, sem imel v mislih, da bi šel z mojo zgodbo v javnost, ampak vseeno jim nisem privoščil, da bi imeli zaradi mene težave. No ne zaradi mene, zaradi sebe.

 

Po dobljeni »MIZERIJI«, sem potem sam napisal mail gospodu direktorju in ga malce okrcal, ker jih ni nič zanimalo, kaj in kako je z mano.

Gospod mi je presenetljivo hitro odpisal in se mi opravičeval za vse skupaj.

Dobil sem sicer moralno zadoščenje, čeprav sem moral sam storiti prvi korak, pa čeprav konec koncev za to nisem bil sam prav nič kriv.

S tem se moje zgodbe zaključujejo.