VITAMIN B 17 IN KRALJICA MARELICA


    “Presnojedec ne moreš postati, ker si že presnojedec. Tvoje telo je
    ustvarjeno, da predela sveže snovi.” (David Wolfe, “Nature’s First
    Law” – “Prvi zakon Narave”)


    Z izrazom vitamin B 17 je označeno veliko število vodotopnih
    sladkornih povezav, ki so prisotne v nad 800, povečini užitnih,
    rastlin. Najpogosteje in v največji koncentraciji se nahaja B 17 v
    mehkih delih jedrc sadja kot so marelice, breskve, nektarine, češnje,
    češplje in – jabolka. Pri prvih petih je treba streti koščico, da se
    pride do mehkega jedra. Agrumi (pomaranče, limone, grenivke) ne
    vsebujejo vitamina B 17. Daleč največ ga je v marelični koščici. Pri
    večini sort (ki morajo rasti divje) ga je od 2 do 2,5 % teže koščice.
    Precej vitamina B 17 vsebujejo tudi proso, ajda, makadamski orehi,
    bambusovi poganjki, in nekatere vrste soje in graha. Seveda morajo
    biti biološko pridelani in ne obdelani industrijsko.


    Svetovno znani raziskovalec raka dr. Krebs je dal svoja spoznanja v
    javnost 1974 med predavanjem pred Second Annual Cancer Convention v
    Los Angelesu: “Za preventiven odmerek vitamina B 17 že vemo. Ljudstvo
    Hunza ni imelo v svoji 900 letni zgodovini niti enega primera raka.
    To pleme se prehranjuje z naravnimi živili, ki vsebujejo vsaj 50 do
    75 miligramov vitamina B 17 na dan. Deželo Hunzov opisujejo kot
    deželo, kjer je marelica kraljica. Tri mesece jo jedo svežo, ostali
    čas pa posušeno. Nikdar ne jedo marelic brez jedra koščice. Ko tujec
    koščico vrže na tla, jo domačin pobere in mu jo da nazaj, češ da je
    to najboljše pri marelici.” Dr. Krebs je zapisal tudi naslednje:
    “Ogromna večina zahodnjakov ne pojé v enem letu toliko vitamina B 17
    kot človek Hunza v enem dnevu. Posledica te opustitve je strašno
    pomanjkanje vitamina B 17, oziroma cianogenega glikozida, ki je
    antineoplastičen (protinovotvorben) vitamin. Ta vitamin ni del naše
    prehrane; in to dejstvo razloži, zakaj se je rakava bolezen v naši
    družbi tako razpasla, da je dosegla epidemične razsežnosti, saj
    objokuje vsaka tretja ameriška družina primer rakavega obolenja.”, in
    to leta 1974.


    Danes ima vsak tretji Američan raka, sredi 21. stoletja pa bo po
    nekaterih predvidevanjih skoraj vsakdo umrl za rakom. In to je
    bolezen, ki zelo boli. Ernst Krebs je vedno poudarjal, da gre pri
    raku za bolezen presnove, ki ni nalezljiva in ki je ne povzročajo
    virusi ali bakterije. “Bolezen presnove je neposredno v
    nespremenljivi zvezi z našo prehrano. Rad bi vam dal na pot
    kategorično, oziroma aksiomatično, temeljno resnico – resnico, kateri
    se ne da na noben način ugovarjati, ne iz znanstvenega, ne iz
    zgodovinskega in kaj šele iz kakega drugega vidika. To namreč, da v
    zgodovini medicine ni mogla biti še nikdar kaka kronična oziroma
    presnovna bolezen preprečena ali ozdravljena razen preko činiteljev,
    ki se nahajajo v prehrani ali v presnovi.”


    PRAVLJICI ŠE NI VIDETI SREČNEGA KONCA


    “Vsakdo mora vedeti, da je vojna proti raku v glavnem prevara” (Dr
    Linus Pauling, 1901-1994, dvojni nobelovec, predsednik Ameriškega
    kemičnega združenja)


    … kajti pojavila se je hudobna čarovnica. Seznam agresivnih
    napadalcev, ki govorijo o mazaštvu, gre v nedogled. Najbolj vplivne
    so velike ustanove: FDA – Food and Drug Administration (Uprava hrane
    in drog), ACS – American Cancer Society in NCI – National Cancer
    Institute (nacionalni inštitut za raka). V igri je seveda 11 milijard
    dolarjev, ki jih letno navrže običajno zdravljenje raka. Nasprotniki
    laetrila so bili zelo uspešni: v ZDA je proizvajanje in trženje z B
    17 prepovedano! Obstajajo Američani, ki so si raka pozdravili v
    Mehiki in ker so potem hoteli v ZDA uživati ta vitamin, a so bili
    zapleteni v procese in nekateri so bili celo zaprti. Ko je kakšna
    stvar tako preganjana, jo je treba natančno proučiti. S civilizacijo
    se širi rak, s širjenjem interneta pa se širi tudi prepovedano
    védenje o zdravljenju raka.


    NEKOLIKO KEMIJE


    Nasprotniki vitamina B 17 imajo dober izgovor: ta snov namreč vsebuje
    cianid, ki je na slabem glasu kot modra galica (bakrov sulfat s
    kristalno vodo) in je strupen. A dejstva govorijo drugače: še nikdar
    ni nihče umrl ob uživanju vitamina B 17. Ta snov je namreč zelo
    “inteligentna”. Dr. Krebs je ugotovil, da B 17 sestoji iz ene
    molekule hidrogencianida (modra galica), ene molekule benzaldehida
    (sredstvo proti bolečinam) in dveh molekul glukoze (grozdni sladkor,
    monosaharid). Obe prvi snovi sta močna strupa, ki sama lahko
    povzročita smrt. Njuna kombinacija znotraj vitamina B 17 pa je
    stabilna, kemično neaktivna in nestrupena. To spojino lahko stre samo
    encim beta-glukozidaza. Ta encim je sicer prisoten v vsem telesu, na
    tistih mestih pa, kjer so se stvorile rakave celice, se nahaja v
    ogromnih količinah. Beta-glukozidaza razpara molekulo B 17 na tistem
    mestu, kjer se je stvoril rak. Oba strupa se sinergetsko spojita in s
    tem ustvarita superstrup, ki je nekajkrat močnejši, kot sta obe snovi
    v izoliranem stanju. Zahvaljujoč selektivni strupenosti molekule B 17
    zadane rakavo celico kemična smrt. Encim rhodaneza prevzame pri tem
    nadzorno funkcijo. V telesu ga je zelo malo po celem telesu, ni ga pa
    tam, kjer so se naredile rakave celice! Ko B 17 pride v stik z
    zdravimi celicami, rhodaneza razstrupi cianid (iz modre galice) in
    oksidira skupino benzaldehidov, kar seveda pomeni, da B 17 postane
    aktiven z zelo ostro natančnostjo samo na mestih, ki jih je napadel
    rak, ne pa na zdravem tkivu. Oba stranska produkta, ki nastaneta kot
    reakcija z rhodanezom – namreč tiocianat in benzojeva kislina -, pa
    celo obogatita zdrave celice s hranilnimi snovmi. Če pa je teh snovi
    preveč, se izločajo z urinom.


    Še enkrat poudarjamo: v laetrilu ni “prostega” vodikovega cianida.
    Šele ko pride laetril v stik z encimom beta-glukozidaza, tvori dve
    molekuli glukoze, grozdnega sladkorja, eno molekulo bezaldehida in
    eno vodikovega cianida – hidrogenski cianid – HCN. Samo rakava celica
    vsebuje ta encim. Ključna beseda pri tej zadevi je, da mora HCN šele
    nastati, saj ne plava prosto v laetrilu in se potem sprosti, ampak
    mora biti oblikovan. Encim beta-glukosidaza in samo ta encim lahko
    tvori HCN iz laetrila. Če ni v telesu rakavih celic, potem tudi ni
    beta-glukosidaze, če te ni, HCN ne more nastati iz laetrila.
    Benzaldehid, ki se oblikuje ob tej kemični reakciji, je za rakavo
    celico skrajno strupen.


    ZAKAJ O VSEM TEM NIČ NE VEMO?


    Ker je tudi najbolj izsušen rakov pacient v očeh industrije tolst
    zlat osel! John D. Rockefeller je 1928 združil svoj imperij z nemškim
    kartelom IG Barve (ki je svoj čas z denarjem in svojimi izdelki močno
    podprl Hitlerja, v Auschwitzu pa je imel svoje zastopnike) – in s tem
    ustanovil največji in najvplivnejši farmakološki kartel na tem svetu.
    Zanj je bila največja kriva vera misliti, da ima narava zdravilo za
    vsako bolezen. Toda isti John Rockefeller nikdar v življenju ni
    uporabljal kemičnih zdravil, ampak vedno samo naravna, umrl pa je
    leta 1937 v starosti 99 let!


    Takšni Rockefellerji vzbujajo nove potrebe. McDonald’s krmi otroke z
    umetnimi redilnimi snovmi, potem jim pa farmacevtska industrija
    prodaja kemična sredstva za hujšanje. Nove kemične snovi zaščitijo z
    avtorskim pravom. Dve, od njih odvisni organizaciji, odobrita njihov
    licenciran zvarek: AMA – American Medical Asociation in FDA – Food
    and Drug Administration. Obe organizaciji izobražujeta z denarjem
    Rockefellerjevega koncerna zdravnike, ki spravijo njihova zdravila
    med ljudi. Ves “napredek” v medicini financira skoraj izključno tisti
    kartel. Kar je nekoč izgledalo kot napredek za bolne, je končno
    privedlo do popolne monopolizacije medicinskega sektorja, kjer
    farmacija vzdržuje raziskave, ki se jih da patentirati, kajti samo te
    zagotavljajo velik denar Vse, kar ima na razpolago mati narava, ne
    pride v poštev, zato po celem svetu onemogočajo ali celo
    prepovedujejo naravna zdravila ali pa zahtevajo iste pogoje
    testiranja, kakor si jih privoščijo največji farmacevtski velikani za
    svoje laboratorijske zvarke. Malim proizvajalcem naravnih zdravil to
    zlomi finančni tilnik. Vzemimo primer: stevia je sladilo in zdravilo
    (uporabno tudi za sladkorne bolnike, ki jih je na milijone po svetu),
    ki ga pridobivajo iz paragvajske rastline stevia rebaudiana. Na
    Japonskem s stevio sladijo že več kot polovico sladkih jedi in pijač,
    v ZDA in EU pa njena uporaba ni dovoljena! Podobno se dogaja konoplji
    in glogu.


    ZVENI KOT PRAVLJICA


    Poglejmo tri dokumentirane izjave bolnikov, ki jih je v svojih
    knjigah in poročilih zapisal ameriški raziskovalec raka, dr. Philip
    Binzel:
    “Joseph Allen je imel raka od 70ih let naprej. Pred kratkim so pri
    njem ugotovili sesedanje krvi, kar je potrdilo navzočnost raka.
    Jetrna pega (močan sum za raka) se je nekontrolirano širila. Potem ko
    je jemal en teden B 17, je pega popolnoma izginila.


    George Robinson je poročal, da so njegovega očeta, ki so ga bili
    odpustili kot neozdravljivega, preiskali, ko se je zdravil tako s
    kemoterapijo kot z B 17. Tumor se je zmanjšal za 75 % in zdravniki so
    bili ob sapo. Izjavili so, da se bo očitno izmazal.


    Sandy Williams je poročala, da se ji je rak povrnil, ko je nehala
    jemati marelična jedrca. Ko je pred nekaj meseci začela jesti jedrca,
    je kožni rak izplahnel v enem do dveh tednih. Ko je prenehala z
    jedrci, se je rak povrnil.”


    … A NE SAMO TO


    V znanstvenih krogih pa se je v vsem tem času odvijala prava drama.
    Zgodbo pričnimo z življenjskim delom dr. Kanematsuja Sugiure, ki je
    veljal za najuglednejšega specialista za raka v ZDA. 1962 je objavil
    na stotine znanstvenih poročil v seriji štirih knjig in nihče manj
    kot dr. C. Chester Stock, vodja testnega oddelka pri Sloan Kettering
    Memorial Hospital (MSK), torej pri ustanovi, ki proučuje raka, je v
    predgovoru zapisal: “Težko je naleteti pri proučevanju raka na ime,
    ki bi bilo povsod tako poznano, kot je ime Kanematsu Sugiura.
    Najbolje je to izrazil ruski izvedenec za raka, ki nas je obiskal.
    Rekel je, da če dr. Sugiura nekaj objavi, potem nam ni treba
    raziskovanja ponoviti, kajti naši zaključki bi bili skladni z
    njegovimi.” Ta véliki strokovnjak je koncem 70ih let na newyorškem
    Rockefeller Institute of Sloan Kettering Memorial Hospital izpeljal
    študijo o laetrilu. Njegovi izsledki so postali prava blamaža za MSK
    in za finančnike te firme, ki jo s svojimi subvencijami držijo pri
    življenju. Po petletnih raziskavah so se zaključki dr. Sugiura namreč
    glasili:
          laetril omejuje rast tumorjev
          pri miših prepreči širjenje raka (metestaziranje)
          omili bolečine, je uspešen kot preventiva raka
          izboljšuje splošno počutje.
    Znanstvenika dr. Elisabeth Stockert in dr. Lloyd Schoen (oba delata
    pri MSK kot biokemika) sta Sugiurove ugotovitve potrdila. Schoen je
    celo zabeležil 100% ozdravitev pri švicarskih albino miših z
    dodajanjem Mannersovih protinovotvornih encimov. Pozneje je postal ta
    postopek standarden pri zdravnikih, ki so uporabljali laetril. tudi
    mediji so se poželjivo vrgli na senzacionalno novost: “Najuglednejši
    izvedenec za raka v ZDA je dokazal učinkovitost vitamina B 17!” A
    zgodilo se je nekaj nezaslišanega: Sugiurovih izsledkov njegov
    inštitut ni objavil! Dr. Sugiura se je pritožil, v zahvalo pa so ga
    odpustili! V knjigi “The Anatomy of a Cover-up” (”Anatomija nekega
    prikrivanja”) je opisana kriminalna zgodovina Sugiurovih raziskovanj,
    več o tem pa v prihodnji številki revije.