Čakajte malo, ljudje – stopimo korak nazaj in se vprašajmo, kaj natančno se je tu zgodilo: po tem ko je atraktivna mlada doktorica prava pokazala, da ima znanje in strokovnost o vprašanjih, o katerih se je razpravljalo v javnosti, je doživela napad, ki je povsem v skladu s slovensko nevoščljivostjo do vsega, kar štrli iz povprečja. Kaj je še hujšega, kot da je v naši družbi nekdo pameten, ima pred svojim imenom dr., pa da še dobro zgleda – vas ne spominja na napade na ministrico Kresal? Očitno je dr. Sancin nekomu pošteno stopila na žulj s svojimi suverenimi nastopi v času referendumske kampanje o arbitražnem sporazumu.
Če se pomudimo še malo pri primerjavah, je edina primerna tista z ameriškim predsednikom Obamo – kot naš predsednik je tudi on profesor prava in strokovnjak za človekove pravice, medtem ko primerjava med prvima damama pokaže kar nekaj razlik. Michelle Obama si je s svojo strokovnostjo – tudi ona je pravnica, ki si je z atraktivnim videzom in osebnim stilom že zagotovila mesto najbolj priljubljene ameriške prve dame. V slovenski zgodbi bi tej primerjavi doktorica Sancin zelo ustrezala!

Pivoščite mu ljubico, če mož vara so skoraj vedno krive dame, če so dobre aktivne, sproščene , erotične in zadovoljijo gospoda v vseh pogledih, noben gospod ne bi varal, enako je pri damah zato gospodje bodite aktivni , da vas dame ne prevarajo, kajti pogosta spolnost je zdrava, to je moj nasvet.

Mene pa zelo čudi, ker Miheljak vleče ven pokojnega Mitteranda, kar vedno počne Bernarda Jeklin. Se Miheljak ne spomni Monice Levinsky in Billa Clintona, o čemer je dosledno pisal njegov Dnevnik? Tudi tam je šlo za trače, ker ni bilo nobenega zraven v Ovalni sobi sredi Bele hiše, ku mu ga je fafala. Clinton je na začetku vsaj demantiral, da je seksal z Monico, Turek pa še tega ne naredi, ker se boji, da ga bodo eni mediji ujeli na laži, kot so Clintona.

Miheljak ne teoretiziraj, ker ne boš nikamor prišel s temi pamfleti. Ljubica najbrž res ni nič slabega, slabo je to, da ti misliš, da se o Sarkoziyu lahko piše o Tureku pa ne? Kje je tvoja kmečka logika ali se bojiš, da bodo mediji odkrili tudi tvojo ljubico oziroma ljubčka? Spomnimo se uboge Saše Gerdej, ki je jokala za velikim medotom, kot ga je sama klicala, Bavčarjem, pa za Golubiča tudi pol Slovenije ve, da raje kot za kiklami gleda za moškimi...pamet v glavo, ker res nisi najpametnejši.

Saj poznate tisto teoretsko dilemo o ljubicah iz časov zgodnje sovjetske Rusije? Obstaja več variant, ena gre približno takole: med frakcijami sovjetskih marksistov se je vnela huda teoretska razprava o tem, ali pravi marksist, komunist, boljševik sploh sme imeti ljubico. K debati so se oglašali najbolj izpostavljeni teoretiki posameznih frakcij. Anarhoradikalni Trocki je bil predvidljiv. Ljubice so v redu, saj zvestoba pomeni pristajanje na institucionaliziranje družine in žene kot zasebne lastnine. Šele ljubica, odpoved ženi ob domačem ognjišču omogoči svetovno, permanentno revolucijo. Komunistična feministka Aleksandra Kollontai je trdila ravno nasprotno. Institucionaliziranje statusa ljubice pomeni redukcijo ženske na objekt moške posesti. Falirani semeniščnik Stalin je menil spet drugače. Posest ljubice je nemoralna in nevredna lika pravega boljševika ter zmanjšuje možnost uspeha revolucije v neki deželi. Še bolj kategoričen je bil sovjetski ekonomski teoretik, avtor koncepta tako imenovanega ekonomskega materializma, Buharin. Kakšne ljubice neki! Posest ljubice dodatno izčrpava človekovo delovno zmožnost in s tem škodi sovjetski ekonomiji in socialističnemu razvoju. Preostala velika revolucionarja Kamenjev in Zinovjev sta najprej sestavljala triumvirat s Stalinom, kasneje pa so ju skomine po tovarišicah pripeljale k levemu radikalcu Trockemu. To si je, kot je znano, Stalin dobro zapomnil in leta 1936 strogo ukrepal. Kaj torej? Kam z ljubicami? Pa se v zadregi oglasi modri Lenin in se v težki dilemi vpraša, kaj delati - Čto delat? Lenin naredi dvojni obrat. Najprej stran od zakonskih žena, nato še stran od ljubic. Torej, ljubice so v redu. Pravzaprav v službi revolucije. Zakaj? Žena misli, da si pri ljubici, ljubica sumi, da si se zadržal pri ženi, ti pa pritajeno sediš v kabinetu in se učiš, učiš in znova učiš. Od tod tista znana Leninova krilatica. Ozadje velikih teorij leninizma je zelo preprosto, zelo profano. Dobro. Tako pravi zgodovina delavskega gibanja. Kakšen Janša, ko še ni bil desničar, in Bavčar, ko še ni bil kapitalist, sta dilemo zagotovo dobro poznala.
Sicer pa bi vam socialni psihologi znali povedati, da v javni morali ni vsak skok čez plot enako obeležen. To nima z doslednostjo nobene zveze. Da obsojaš nekoga za početje, ki tudi tebi ni tuje, je možno in pogosto. Tako je zato, ker so stališča in predsodki edina forma sodbe, ki dopuščajo nekonsistentnost. To, da sam jemlješ drobne podkupnine in privilegije, ti ne preprečuje zgražanja nad tajkunstvom; da sam sebi in svojim kaj urediš mimo formalnih procedur, ti ne onemogoča zgražanja nad nepotizmom: da sam kdaj skočiš čez plot, živiš dvojno življenje, ti ne onemogoča zgražanja nad dvojnim življenjem drugih. Okvira tvojih moralnih sodb ne determinira tvoja praksa, temveč sistem vrednot, ki jih sprejemaš. Tudi s skoki čez plot in varanjem je tako.
Pri nas o smislu in pomenu ljubic za razvoj politične kulture ne pišejo prvokategorni teoretiki, ampak pritlehni pisuni po medijih. V redu. Od rumenega tiska pač ne gre pričakovati česa drugega. Zanimivo pa je, da enake zgodbe prinašajo tudi mediji, ki si domišljajo, da so - bog pomagaj! - analitični. Tako smo v teh dneh dobili servirano top temo. Špekulacijo o domnevni ljubici predsednika republike, namreč. Tisti, ki ozadje umeščanja zadevnih oseb v ljubezenski trikotnik poznajo, pravijo, da je namig neumnost in brez osnove. Toda to sploh ni pomembno. Tudi in še zlasti, če bi bilo kaj na tem, to pač ne sodi v medij, ki goji vsaj kanček samospoštovanja. Pa to ne pomeni, da te teme nimajo domovinske pravice v tako imenovanih resnih medijih. Seveda jo kdaj pa kdaj imajo. Toda merilo mora biti jasno in dosledno. Vsak človek ima pravico do zasebnosti in osebnosti. Ta imperativ pri javnih osebah smejo mediji kdaj pa kdaj kršiti. Včasih je ne samo dopustno, temveč tudi potrebno s prstom pokazati na koga. Ga razgaliti. Merilo razločevanja, koga razgaliti in koga ne, ne more biti po rezu vaši-naši, temveč po tem, za kakšne vrednote se sicer javna in zlasti politična osebnost zavzema. Nobena informacija "javnega značaja" ni in ne more biti to, ali si neka javna osebnost, denimo politik, lakira nohte, pod strogo obleko nosi podvezice, stopa v istospolne odnose ali kakor koli ruši konvencionalne predstave, dokler… Dokler? Da, dokler njegova zasebna življenjska praksa ni v nasprotju z njegovimi javnimi stališči, z njegovo artikulacijo javne morale. To pomeni, da ima vsaka, tudi javna osebnost pravico početi v svoji zasebnosti in intimi marsikaj, če sicer javno ne propagira česa drugega. Za pokojnega francoskega predsednika Mitterranda je danes znano, da je imel ljubico, da je imel z njo hčerko, da sta prišli, tako kot uradna soproga, na pogreb. In mediji so se znali zadržati. Kar je edini pravilno. Mitterrand ni bil Sarkozy. Ni propagiral tradicionalnih vrednot, družine kot svetinje. Ali denimo ultrakonservativni Haider, ki je zagovarjal tradicionalno nemško, trdno koroško družino, sam pa prakticiral razposajeno homoseksualno prakso. V preteklosti sem zato bil ponosen na zadržanost slovenskih medijev ob vprašanju zasebnega življenja dr. Drnovška, ki je bila polna sivih con. Nekatere je tik pred smrtjo sam razkril. Toda Drnovšek je imel pravico do zasebnosti, ker ni nikoli javno moraliziral. Vsega tega moralna policija Reporterja očitno ne dojema.
Torej, ali sploh pisati o družinskem življenju politikov in javnih osebnosti? Vsekakor. Pri tistih, ki prisegajo na družino kot osnovno celico družbe, je treba biti tudi pri takšnih vprašanjih neizprosen. Razkrinkati je treba njihovo dvojno moralo. Pri nas imamo ob dveh velikih debatah (družinski zakon in OBMP) transparenten pregled stališč. Le njihovo skladnost z življenjsko prakso je treba preveriti. Zato je treba gledati pod prste Janši, Žerjavu, Novakovi, ki so na čelu strank, ki stojijo na mrtvi straži tradicionalnega družinskega življenja. Ni pa treba preverjati zasebnosti predsednika republike, predsednika vlade in vseh tistih, ki iz tradicionalnih vrednot ne delajo političnega kapitala.
Za predsednika Türka torej ni pravo vprašanje, ali ima in ali sme imeti ljubico. V teh dneh mu je treba, kot vrhovnemu poveljniku Slovenske vojske, postaviti druga in drugačna vprašanja. Kako je, denimo, mogoče, da kljub transparentnim in enoznačnim obljubam in zagotovilom lezemo v bojne operacije v Afganistanu? Je sodelovanje Slovenije v ameriški imperialni vojni v slovenskem nacionalnem in varnostnem interesu? Za pomoč in orientacijo poiščite propagandni Natopis iz leta 2004.
To so prava vprašanja za Türka, Pahorja, koalicijo, vojaški vrh. In ta vprašanja, kolikor mi je znano, ob spremembi angažmaja Slovenske vojske v Afganistanu niso bila kategorično postavljena.

Pri Požarjevih člankih mi je všeč to, ko piše o T., ga ne naslavlja z g.pred., ampak samo z priiimkom Turk. Če bi bil T. "džek", bi moral storiti isto kot nemški predsednik : loćiti se in se poročiti s svojo ljubico. Tko je pa en navaden pezde.