Članek
Volilno telo mora poznati stališča in cilje ZL
Objavljeno May 14, 2014

Pri doseganju enakih ciljev ne sme biti konkurence, je pa lahko tekmovanje v tem, kdo zmore prispevati več.

							 Franc Žnidaršič, DSD

Poleti leta 2010 je manjša skupina razmišljujočih državljank in državljanov v treh dneh zbrala 280 podpisov in 31. julija istega leta smo ustanovili Demokratično stranko dela (DSD).

To je bilo po mojem mnenju nujno, saj dotlej ni bilo nobene druge, ki bi ščitila vrednoto dela, delavce, delavske pravice in nemudoma začela nujen boj za pravičnejšo delitev ustvarjenega bogastva. Čedalje hujše izkoriščanje zaposlenih na eni strani ter pohlep lastnikov kapitala in podjetij na drugi, je imelo za posledico naraščanje števila revnih in svetovno gospodarsko krizo. Parlamentarne stranke so počasi, a nezadržno prevzemale neoliberalno miselnost in obnašanje, deklarirane levice v resnici ni bilo več. 

Ker sindikati, kot organizacija civilne družbe, niso uspeli v zadostni meri zavarovati položaja in pravic zaposlenih, smo v Demokratični stranki dela upravičeno pričakovali njihovo podporo in pomoč pri uporabi novega zakonitega orožja, ki omogoča zaposlenim pridobiti vzvode odločanja z vstopom v parlament, kjer bi sami in neposredno odločali o svoji usodi. 

DSD je na volitvah v državni zbor, 3. decembra 2011, delavstvu ponudila rešitev, saj je postalo jasno, da se problem ne bo rešil sam od sebe, drugi pa ga tudi ne bodo zmogli sami. Če bi zaposleni sprejeli odločitev, da pri tem sodelujejo, bi bila njihova sedanjost znosnejša, prihodnost pa lepša. Ker take odločitve ni bilo, so si s svojimi sindikati vred sami krivi svoje nesreče. Rezultati volitev so pomenili nadaljevanje izkoriščanja s strani kapitala, življenje v bedi, brez priborjenih pravic, ter ponižno čakanje na drobtinice, ki bi morda padle z mize bogatašev. 

Če bo delavski razred pustil, da problem rešujejo »drugi«, po vzorcu, ki smo mu priča, se lahko prebudi v diktaturi, brez pravne varnosti in brez socialne države ter brez možnosti demokratičnega odločanja, kar pa v končni konsekvenci vodi v fašizem.

DSD se takemu razvoju dogodkov dosledno in vztrajno upira. Po svojem predsedniku je stranka še med mandatom Pahorjeve vlade v parlament vložila zakona o obvezni delitvi dobička med zaposlene in o soupravljanju delavcev. Minila so leta, na oblasti je že tretja vlada, a doslej do obravnave naših predlogov še ni prišlo.

Na volitvah, decembra 2011, je DSD dosegla le 0,7 odstotka glasov, čeprav je v svojem programu edina izpostavila zahtevo po razvoju in uveljavljanju neposredne demokracije ter zahtevo po pravični delitvi ustvarjenega v korist zaposlenih. 

Da bi laže uresničevali svoj, k delovnemu človeku naravnan program, smo se v DSD že leta 2011 skušali povezati s stranko TRS v koalicijo za volitve v DZ, a v časovni stiski skrajšanih rokov za predčasne volitve kljub dobrim namenom nismo uspeli. Zato pa smo že leta 2012 nadaljevali pogovore za združevanje podobno mislečih. Želeli smo celo ustanoviti novo vstajniško stranko, a je razvodenelost in nepovezanost vstajniških skupin to onemogočila.

Ob povabilu TRS-a, da bi se združili v koalicijo levih strank in gibanj, nismo imeli težav. Po svojem programu je DSD levo usmerjena, pokriva vse atribute prave leve stranke, med katere štejemo: človekove pravice (svoboda, pravica do dela, pravna varnost, itd...), demokracijo in solidarnost, spoštovanje dela in delavcev, pravično delitev rezultatov dela, delavsko soupravljanje, delavsko solastništvo in delničarstvo, varovanje okolja in trajnostni razvoj - družbeno odgovorno gospodarstvo, solidarnost, ki zagotavlja človeka vredno preživetje vseh, obrambo javnega interesa na področju šolstva, zdravstva, sociale, pravic iz minulega dela, kulture itd.., nediskriminatornost, humanost, spoštovanje različnosti in integriteto.

Sodelovanje v Združeni levici zato pozdravljamo, naša skupna teža bo večja in laže bomo branili skupne točke programa za volitve v evropski parlament.

DSD v Združeni levici zagotavlja nedvoumno pripadnost ideji demokratičnega socializma, česar v svojem programu iz znanih razlogov doslej nismo posebej izpostavljali. Brez dvoma bomo dali svoj delež pri oblikovanju in boju za uresničitev skupnih ciljev. Nimamo namena razpravljati o tem, kdo je v koaliciji (naj)boljši, v DSD zagovarjamo stališče, da lahko v vsakem primeru skupaj dosežemo znatno več kot bi vsak zase ali celo drug proti drugemu. Pri doseganju enakih ciljev ne sme biti konkurence, je pa lahko tekmovanje v tem, kdo zmore prispevati več.

Združena levica se mora nenehno odzivati na dogajanje v državi, ne glede na diskriminatorno obnašanje medijev do zunajparlamentarnih strank. Izkoristiti moramo vsakršno možnost tako na državni kakor na lokalni ravni, da volilno telo seznanimo s svojimi stališči in cilji. Če nas bo tako ravnalo več, nas ne bo mogoče spregledati...